Po Rimskem cesarstvu se je krščanstvo širilo že v 1. stoletju, a so bili kristjani vse do Milanskega edikta leta 313 preganjani. Ob molitvi in obedu so se zato skrivoma zbirali v zasebnih hišah ter v podzemnih grobiščih ali katakombah, kjer so pokopavali pripadnike nove vere. Ozki hodniki katakomb so se tu in tam razširili v večje prostore, ki so bili namenjeni družinskim grobnicam ali grobovom mučencev; bili so obokani in poslikani. Na beli podlagi, ki je predeljena na posamezna polja, poleg zemeljskih barv prevladujeta rdeča in zelena. Vsebinsko najpomembnejši motivi se nahajajo na stropu.
Po Milanskem ediktu, s katerim je leta 313 Konstantin Veliki zagotovil svobodo veroizpovedi, se je krščanstvo naglo uveljavljalo. Novo vero so začeli prevzemati tudi izobraženi Rimljani iz višjih slojev, izoblikovali sta se krščanska liturgija in cerkvena organizacija s papežem na čelu. Graditi so začeli monumentalne cerkve. V nasprotju z antičnimi poganskimi templji, v katerih je stal kip božanstva in do katerega so lahko dostopali le svečeniki, so bile krščanske cerkve namenjene množičnemu zbiranju vernikov. Prisostvovali so obredu oziroma maši, pri kateri so se udeležili evharistije ali obhajila, ritualnega použitja kruha in vina, ki ga je ob oltarju izvajal duhovnik. Stara cerkev sv. Petra v Rimu je bila ena prvih starokrščanskih bazilik, vzdolžno oziroma longitudinalno zasnovanih sakralnih stavb po zgledu antične forumske bazilike. Prostor je bil razločen v vzdolžne pasove, ladje, ki so bile med seboj predeljene z vrstami stebrov. Glavna ladja je bila širša in višja od stranskih, notranjščino so osvetljevala majhna okna. Na zahodni strani je stavbo zaključila prečna ladja ali transept s polkrožno apsido, v kateri se je nahajal oltar. Apsida je bila od glavne ladje ločena s slavoločno steno, ki je predstavljala prehod v najsvetejše območje. Cerkev je bila zgrajena iz opeke in krita z lesenim odprtim ostrešjem. Stene v notranjščini so bile okrašene z mozaiki, ki niso imeli samo dekorativne, ampak tudi poučno funkcijo. Naloga krščanskih podob je bila tudi ilustrirati božje nauke za nepismene ljudi. Sčasoma se je izoblikoval ustaljen krščanski ikonografski program.
Najbolje ohranjeni mozaiki iz tega obdobja se nahajajo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Poudarjeni sta vloga Marije kot Božje matere ter Kristusa kot vladarja. Prostor je nakazan z barvnimi trakovi v ozadju (zelen za tla, moder za nebo itd.) ter s prestoli in arhitekturnimi objekti. Figure so večinoma frontalno upodobljene, v umirjenem gibanju. Mojster si je še prizadeval za polnoplastičnost figur in prostorskost, vendar nista več primerljivi z antičnimi upodobitvami.
Manjše stavbe s središčno oziroma centralno zasnovo so služile kot krstilnice ali baptisteriji, kot spominske cerkve nad svetimi kraji oziroma kot grobne cerkve ali mavzoleji. V mavzoleju sv. Kostance je v osrednjem prostoru stal Kostancin porfirni sarkofag. Tudi drugi pomembnejši posamezniki so bili pokopani v razkošnih sarkofagih, na primer rimski prefekt Junij Bas.
V medaljonu na vrhu oboka je frontalno upodobljen Dobri pastir z jagnjetom okoli ramen, ki kot personifikacija očetovske ljubezni simbolizira Kristusa. Okoli njega v brezprostorju stojijo orante, prav tako frontalno postavljene, v dolgo oblačilo odete stoječe figure v molitveni drži, z dvignjenimi razprtimi rokami. Motiva orante in Dobrega pastirja sta bila prvotno poganska, a sta pridobila krščanski pomen. V polkrožnih zaključkih ali lunetah so zabeleženi prizori iz starozavezne Jonove zgodbe.
Staro cerkev sv. Petra je dal nad svetnikovim grobom postaviti cesar Konstantin, a so jo zaradi gradnje nove cerkve v začetku 16. stoletja podrli. Po zasnovi je bila petladijska bazilika s prečno ladjo in apsido. Pred cerkvijo je stal atrij, po vzoru antične zasebne hiše, s preddverjem ali narteksom. Prostori so si sledili v osnem zaporedju: v atriju in narteksu so se zbirali tisti, ki še niso bili krščeni; vstop v večladijsko cerkev je bil dovoljen le vernikom, v prezbiterij pa le duhovnikom in romarjem k Petrovemu grobu.
To je bila prva rimska cerkev, posvečena Mariji. Kasneje so jo precej predelali. Izvirni mozaiki iz 5. stoletja so z dvema vrstama starozaveznih prizorov ohranjeni v ladijskem delu ter s prizori iz Kristusovega rojstva in otroštva na slavoločni steni.
Na prizoru Poklona svetih Treh kraljev sta Marija in mali Kristus upodobljena kot cesarica in cesar na bogato okrašenem prestolu med dvorjani pri sprejemanju uglednih gostov. Svete osebe so označene s svetniškim sijem ali nimbom.
Mozaik je tehnika stenskega slikarstva, pri kateri vstavljamo majhne, pravilno obdelane kocke iz kamna, stekla in drugih materialov v svež omet. Pri sušenju se neločljivo povežejo z ometom in skupaj sestavljajo končni motiv. Tehnika je zelo obstojna. V antiki so mozaik uporabljali predvsem za okrasitev tal, v srednjem veku pa so z njimi krasili stene.
Druga od desetih božjih zapovedi, ki jih je prejel Mojzes, se glasi: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog …« (2 Mz 20,4-5). V judovstvu in krščanstvu so torej figuralne upodobitve prepovedane, toda krščanski cerkveni očetje so sklenili, da so podobe lahko koristne kot »knjige za nepismene« (libri idiotarum). Marsejskemu škofu, ki je podobam nasprotoval, je v 6. stoletju papež Gregor I. Veliki v pismu odgovoril: »Podob se je treba posluževati v cerkvah zato, da nepismeni tisto, česar ne morejo prebrati v knjigah, lahko gledajo na stenah.« V 13. stoletju mu je pritrdil tudi Tomaž Akvinski, ki je navedel tri razloge za rabo podob v cerkvah. Prvič, za poučevanje nepismenih, ki se tako iz njih učijo, kakor bi se učili iz knjig; drugič, zato da čudež božjega utelešenja in zgledi svetnikov s podobami, ki jih vsakodnevno gledamo, ostajajo trdno v našem spominu; in tretjič, da vzbujajo naša pobožna čustva, namreč stvari, ki jih vidimo, nas bolj ganejo kot tiste, ki jih slišimo.
Stavbo naj bi dal zgraditi cesar Konstantin Veliki kot mavzolej za svojo hčerko Kostanco. Dobro osvetljen višji osrednji del je krit s plitvo kupolo, obdaja ga temačnejši nižji, banjasto obokan obhod ali ambulatorij. Dela sta med sabo ločena z arkadami na dvanajstih parih stebrov. Notranjščina je bila prvotno obložena z marmornimi ploščami, oboki so okrašeni z mozaiki s krščanskimi in poganskimi motivi.
Na sarkofagu so starozavezni in novozavezni prizori razmejeni s stebriči, ki nosijo arhitrave ter arkade in trikotna čela. Posamezne prizore večinoma tvorijo po tri čokate figure nepravilnih telesnih proporcev in velikih glav. Vsebinsko je s Kristusovim nebeškim in zemeljskim zmagoslavjem poudarjena osrednja os. Zgoraj je upodobljen Kristus, ki kot vladar vesolja sedi na nebesnem svodu in hkrati kot rimski cesar na prestolu izroča postavo apostoloma Petru in Pavlu. Spodaj je upodobljen Kristusov vhod v Jeruzalem po vzoru zmagovitih rimskih cesarjev, ki so se po bitki slavnostno vrnili v mesto.
Sarkofag Junija Basa, ok. 360, marmor, Rim, Vatikanske Grotte.
Žrtvovanje Izaka
Pavla primejo
Kristus Petru in Pavlu izroča postavo
Kristusa primejo
Pilat si umije roke
Job na gnojišču
Izvirni greh
Krustusov vhod v Jeruzalem
Danijel v levnjaku
Pavla peljejo na morišče
V zgodnjem 4. stoletju je cesar Konstantin Veliki v želji po učinkovitejšem upravljanju obsežnega Rimskega cesarstva ustanovil svojo vzhodno prestolnico in jo poimenoval Konstantinopel, ki ga danes poznamo pod imenom Istanbul. Zrasla je iz nepomembnega grškega mesta Byzantium na strateški legi ob Bosporju, morski ožini na stiku Evrope in Azije. Po letu 395, ko je cesar Teodozij I. razdelil cesarstvo na dva dela, je središče zahodnega dela predstavljal Rim, vzhodnega pa Konstantinopel. Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 je Vzhodno rimsko (Bizantinsko) cesarstvo preživelo še celih tisoč let, do leta 1453, ko so ga zavzeli otomanski Turki.
Bizantinski vladarji so nadaljevali tradicijo vladanja
rimskih cesarjev. Vladali so kot despoti in so si poleg posvetne lastili tudi
cerkveno oblast, kar imenujemo cezaropapizem.
Eno najbolj plodnih obdobij sicer spremenljive bizantinske umetnosti se je izoblikovalo
v 6. stoletju, ko sta vladala cesar Justinijan in njegova žena, cesarica
Teodora. V tem času je dal Justinijan postaviti svojo glavno cerkev, posvečeno sveti Božji modrosti. Po zasnovi
je bila drugačna od prejšnjih starokrščanskih bazilik in je utelešala novo vzhodnjaško
shemo cerkvenega prostora, ki je postala značilna za bizantinsko gradnjo:
tloris v obliki grškega križa, okronanega s kupolo in pridruženimi polkupolami.
Sredi 6. stoletja je danes italijansko mesto
Ravena ob obali Jadranskega morja postalo del ozemlja Bizantinskega cesarstva na
Zahodu. Bila je eno najpomembnejših središč bizantinske umetnosti na Apeninskem
polotoku. Justinijanovi namestniki so bili hkrati mestni nadškofje. Po zgledu konstantinopelskih
cerkva so zgradili cerkev sv. Vitalija, ki se podobno kot starokrščanske
bazilike in cerkev svete Božje modrosti navzven kaže z neokrašeno, preprosto
zunanjščino in preseneti s prostorno, svetlo in bogato okrašeno notranjščino.
Stene in stropi cerkve so oblečeni v marmorne
obloge in živobarvne mozaike. Na stenah prezbiterija sta mozaično upodobljena cesar Justinijan in cesarica Teodora,
ki se vsak s svojim spremstvom bližata oltarju. Toge, nekoliko podaljšane
figure v stilizirani draperiji so v enakomernem zaporedju razpostavljene po
ozkem zelenem pasu tal. Nanizane so ena poleg druge, tako da imajo glave v isti
višini. Upodobljene so frontalno, stojijo v mirnih, slovesnih držah. Delujejo
ploskovito, brez vtisa globine ali teže lebdijo pred zlatim ozadjem, ki
označuje brezprostorskost in brezčasnost. Upodobljenci ne kažejo čustev, čeprav
so njihove oči poudarjene in prodorne. Najpomembnejši posamezniki z Justinijanom
na čelu so nekoliko individualizirani, preostale figure so tipizirane.
Na področju slikarstva se je poleg mozaikov v
tem obdobju uveljavilo ikonsko slikarstvo, ki se je razvilo iz rimskega
portretnega slikarstva. Zgodnji primer je Sinajska ikona sv. Petra,
ki prevzema značilnosti fajumskega portreta: v tehniki enkavstike na
leseni tabli upodablja svetnika v dopasnem izrezu, prisotno je še plastično
modeliranje, ki se je pri poznejši Vladimirski
ikoni že izgubilo. Končno se je za predstavitve Kristusa,
Marije in drugih svetih oseb uveljavil poseben način upodabljanja, ki je poudarjal
njihovo sveto in ne človeške plati. Pisci ikon niso več upoštevali pravilnih
telesnih proporcev, figure so postavljene frontalno in so tipizirane. Iluzijo
prostora je nadomestilo zlato ozadje, celoto zaznamuje izrazita ploskovitost.
Cerkev je bila v pičlih petih letih zgrajena iz peščenjaka in sušene opeke. Zahteven gradbeni podvig sta načrtovala matematika in znanstvenika, Antemij iz Tralesa in Izidor iz Mileta. Zamislila sta si kupolno baziliko, torej kombinacijo bazilike, pri kateri je prostor razdeljen na vzdolžne ladje, ter središčne stavbe z ogromno kupolo nad osrednjim delom. Na vzhodu in zahodu ima še dve nižji polkupoli in dvojni narteks na vhodni strani. Njena notranjost je bila namenjena različnim skupinam vernikov: glavna ladja duhovščini, stranski ladji moškim laikom, galerija ženskam. V prezbiterij je poleg najvišjih duhovnikov smel vstopiti le cesar, ki je veljal za božjega namestnika na zemlji. Po turškem zavzetju Bizanca je cerkev postala mošeja, zato so prekrili krščanske mozaike in ji dogradili štiri minarete. Leta 1934 so jo preuredili v muzej, a so ji leta 2020 povrnili funkcijo mošeje.
Cerkev je bila zgrajena v čast ravenskemu mučeniku sv. Vitaliju na prizorišču njegovega domnevnega mučeništva. Na zunanjščini so gladke opečnate stene razčlenjene z lizenami in velikimi okni med njimi, vogali pa so okrepljeni z izstopajočimi obrobami.
Višji osrednji oktogon s kupolo je obdan z dvonadstropnim obhodom z emporo v nadstropju. Strukturo nosi osem mogočnih slopov, med katerimi po dva tenka stebra delita polkrožno nišo. Apsida ni v osi z narteksom. Notranjščina je pregledna, vendar razgibana, stenske površine so prekrite z marmornimi oblogami ter mozaiki.
Podobi cesarja Justinijana in cesarice Teodore prepoznamo po vladarskih znamenjih, kot so krona, bogata purpurna oblačila in dragulji, njuni glavi sta obdani z nimbom. Vsak s svoje strani se s spremstvom v procesiji bližata oltarju, da bi sodelovala pri evharistiji. Justinijan prinaša pateno, plitvo skledo za evharistični kruh, Teodora pa kelih za evharistično vino.
Justinijanovo spremstvo sestavlja dvanajst mož, kar spominja na Kristusa in njegovih dvanajst apostolov. Na levi so izbrani možje posvetnega občestva: cesarska straža s ščitom, opremljenim s Kristusovim monogramom, in njegovi ministri, med katerimi sta domnevno tudi vojskovodja Belizarij in bankir Julijan Argentarij, ki je finančno podprl gradnjo cerkve. Na desni se jim pridružujejo cerkveni pomembneži: nadškof Maksimijan v zlatem plašču s klerikoma, ki nosijo biserni križ, evangeliar in kadilo. Justinijan kot Kristus na zemlji nosi pateno ter s svojo centralno postavitvijo poudarja enakovrednost in tesno prepletenost posvetne in svete oblasti.
Ikono hranijo v samostanu sv. Katarine na gori Sinaj, ki ga je ustanovil Justinijan po smrti soproge Teodore, na kraju, kjer naj bi Mojzes govoril z Bogom v podobi gorečega grma in od njega prejel tablo desetih božjih zapovedi. Sveti Peter je oblečen kot rimski govornik in stoji pred nišo, okronan je s svetniškim sijem. Nad njim se nahajajo trije medaljoni z doprsnimi figurami svetnika, Kristusa in Marije.
Ikono, ki so jo izdelali v Konstantinoplu, je konstantinopelski patriarh poslal v Kijev kot darilo bizantinskega cesarskega dvora velikemu vojvodi, od koder so jo prenesli v Vladimir. Ob koncu 14. stoletja naj bi jo prenesli v Moskvo, da bi s svojo čudežno močjo mesto zavarovala pred mongolskimi vpadi. Podoba Marije z malim Kristusom, ki jo zaznamuje čustven odnos med materjo in sinom, je bila skozi zgodovino večkrat kopirana in reproducirana. Verniki so verjeli, da so ikone resnični portreti dejanskih osebnosti. Marijo z otrokom naj bi upodobil sam sv. Luka in to podobo naj bi drugi pisci ikon le kopirali.
Tri stoletja po propadu Zahodnega rimskega cesarstva so za evropski prostor predstavljala nemirne čase. Na območje ostalin cveteče antične kulture so se pretežno z vzhoda in severa priseljevala različna ljudstva: Germani, ki so ustanavljali nova germanska kraljestva, Huni pod vodstvom slavnega Atile, Slovani in Avari, ki so izoblikovali nove politične tvorbe. Začel se je drugi val pokristjanjevanja, ki so ga sprožili irski misijonarji, ko so krščanstvo z odmaknjenega Britanskega otočja na severu po prekinitvi z antično krščansko tradicijo prinesli nazaj na celinsko Evropo.
Sobivanje različnih ljudstev je umetnost zaznamovalo s stapljanjem kultur novih prišlekov, na primer germanske umetnostne tradicije z antično in keltsko dediščino. Zaradi dinamike preseljevanja po Evropi redkeje najdemo monumentalne arhitekturne in kiparske spomenike, pozornost je usmerjena na okras umetnoobrtnih izdelkov: bojne opreme in orožja, nakita, posodja in drugih manjših predmetov. Sledimo razvoju različnih zlatarskih tehnik in knjižnega slikarstva, ki je še posebej zacvetelo na Britanskem otočju. Umetnost tega časa zaznamujeta popolni odmik od antičnega realizma, poenostavljanje oblik in ploskovitost. Vtis dekorativnosti je dosežen s stiliziranimi in geometriziranimi vzorci ter pleteninasto in živalsko ornamentiko. Vse več poudarka je na simbolnem pomenu podob.
Fibule, ki so jih sicer kot dekorativne broške poznali že Etruščani in Rimljani, so postale najbolj prepoznavni kosi germanskega nakita. Zlasti priljubljene so bile tiste živalskih oblik. Med njimi je bil najpogostejši orel, antični vladarski simbol, ki je v krščanstvu postal simbol Janeza Evangelista. Poenostavljena oblika orla je nastala v tehniki celičnega emajla in je razdeljena na posamezna polja, ki tvorijo dekorativni geometrični vzorec.
Evangeliarji, ki so po obliki vezave kodeksi, so predstavljali glavno sredstvo pokristjanjevanja, zato so bili tudi bogateje okrašeni od drugih teoloških knjig, namenjenih študiju klerikov. Praviloma so jih hranili na ali ob oltarjih in jim priznavali status liturgične dragocenosti. Kot vsi drugi iluminirani rokopisi so nastali v samostanskih skriptorijih v sodelovanju pisarja in iluminatorja, ki sta besedilo in podobe ustvarila v različnih tehnikah: z barvno, lahko tudi z zlato ali srebrno tinto, tempero itd. na pergamentu.
Evangeliar iz Kellsa krasijo celostranske upodobitve in okrašene iniciale. Podoba chi-rho predstavlja prvi dve črki Kristusovega imena v grščini (XP) in se je uveljavila kot okrajšava za Kristusovo ime. Iluminacija označuje začetek pripovedi o Kristusovem življenju iz Evangelija po Mateju, ki so ga v cerkvi brali na božični dan. Črki sta orisani in razdeljeni na posamezna geometrizirana polja. Trakovi, spleteni v vozle brez začetka in konca, skrivajo podobe živali in ščitijo sveto besedilo pred vdorom zla. Umetelni prepleti spominjajo na vezenine, zato tovrstne iluminacije imenujemo tudi preprogaste strani. V podobi najdemo še figuralne detajle: izza vzpenjajočega začetka črke chi kukajo trije angeli, črka rho se zaključi s človeško glavo. Celoto zaznamujeta ploskovitost in dekorativnost.
Karel Veliki je z veliko Frankovsko državo v 8. stoletju začel uresničevati idejo o obnovi Konstantinovega rimskega cesarstva. Na svojem cesarskem dvoru v Aachnu, ki naj bi postal novi Rim, je gostil največje učenjake svojega časa, naročal prepise pomembnih knjig in umetnine ter tako sprožil karolinško renesanso. Evropa se je iz kulturne razdrobljenosti obdobja preseljujočih se ljudstev spreminjala v enotnejši, s krščanstvom prepojeni prostor, ki je na področju umetnosti ohranil posluh za antične zglede in odprtost za bizantinski vpliv.
Poleg Karlovega cesarskega dvora so pomembno vlogo odigrali benediktinski samostani, ne le verska, temveč tudi gospodarska, kulturna in intelektualna žarišča. Samostanski red je v 6. stoletju ustanovil sv. Benedikt. Vsakodnevno življenje menihov je bilo podrejeno strogim pravilom, ki so ustrezala geslu ora et labora et lege (moli, delaj in beri). Pod vodstvom opata ali opatinje so večino časa posvečali delu, molitvi in študiju svetih spisov ter poučevanju. V samostanskih skriptorijih in na cesarskem dvoru so za izobražene visoke cerkvene dostojanstvenike in vladarje izdelovali razkošne iluminirane rokopise.
Kapela je današnjo podobo dobila v 14. stoletju, ko so karolinški dvorni kapeli prizidali gotski kor. Stavbenik Odo iz Metza je prvotno kapelo zasnoval po bizantinskih vzorih, kot je cerkev sv. Vitalija v Raveni. Zgledoval se je po centralno zasnovanem osemkotnem tlorisu. Sestavljata ga osrednji prostor, ki ga pokriva kupola, in ambulatorij, nad katerim se nahaja še galerija. Kljub oblikovnim podobnostim je občutenje prostora v teh dveh cerkvenih zgradbah povsem različno: iz opeke grajena ravenska cerkev je prostorna in presvetljena ter okrašena z mozaiki, medtem ko je aachenska kapela iz kamna masivnejša, preprostejša in vključuje manj prostorskega prepletanja ter zato deluje bolj statično.
Osrednji prostor od ambulatorija v pritličnem delu ločujejo masivne polkrožne arkade, ki so v zgornjem galerijskem delu predeljene z marmornimi stebri, prinešenimi iz Ravene. Nasproti apside je bil prostor, namenjen cesarju, s katerega je Karel Veliki spremljal cerkveno obredje. Cesar je do njega dostopal po dvonadstropnem hodniku, ki je kapelo povezoval s prestolno dvorano. Isti prostor se je z balkonom odpiral tudi navzven, z njega je vladar nagovoril zbrano množico v atriju pred poudarjenim vhodom v kapelo. Dvorna kapela je bila del večjega palačnega kompleksa z upravnimi in bivalnimi prostori cesarja. Druge stavbe, kot so šola, delavnice in domovanja preostalih prebivalcev, so bile večinoma lesene.
Načrt ni bil nikoli zares izveden, a ponuja shemo idealnega samostana z vsemi pripadajočimi poslopji. Njegovo središče je križni hodnik, zaprto kvadratno dvorišče, obdano z arkadami, dostopno samo menihom, okrog katerega so nanizane samostanska cerkev in druge stavbe. Služil je liturgičnim procesijam, drugim verskim obredom in branju.
Evangelist je upodobljen z blago voluminoznostjo telesa in v naravnih zasukih, kar še izkazuje poznavanje anatomije, prostor še vedno deluje poglobljeno.
Celostransko podobo evangelista najdemo kot uvod v njegov evangelij: zalotili smo ga pri pisanju svetih besed, ki mu jih pod arkado v uho šepeče njegov simbol, krilati lev. Tudi drugim evangelistom se po navadi pridružijo njihovi simboli, krilata bitja: Luki krilati vol, Mateju krilati človek in Janezu orel.
Evangeliar je dobil ime po opatinji Adi, ki naj bi bila sestra Karla Velikega in naročnica bogatega rokopisa, pri njegovi izdelavi pa je sodelovalo več pisarjev in slikarjev.
Naslednjo pomembno vladarsko dinastijo za Karolingi predstavljajo Otoni, ki so tudi verjeli, da jim je bila vladarska vloga zaupana po božji volji. Umetnine so še vedno nastajale po dvornih naročilih, pa tudi za predstavnike iz višjih cerkvenih krogov. Opati in opatinje so bili tesno povezani s cesarsko družino. Zaslužni so bili za razvoj monumentalne cerkvene arhitekture in monumentalnega kiparstva, ki predstavlja ključno novost tega časa. Razkošno iluminirani otonski rokopisi so bili večinoma namenjeni liturgični rabi. V njih pa se je večkrat pojavila podoba vladarja na prestolu, ki je simbolizirala od Boga dano vladarjevo oblast. Otonske podobe zaznamuje ploskovitost, mirnost in simetrična kompozicija.
Najstarejše ohranjeno razpelo približno naravne velikosti je bilo izdelano za nadškofa Gerona. Narejeno je iz lesa, na njem so tudi sledovi polihromacije, kar pomeni, da je bilo prvotno pobarvano in pozlačeno. Zlato sonce so dodali v 17. stoletju.
V zgodnejših obdobjih so se kristjani upodabljanju Kristusa na križu izogibali, saj je križanje v starem Rimu veljalo za sramotno kazen, ki je doletela le najhujše zločince. Prve upodobitve križanega Kristusa so nastale v 5. stoletju, a so se sprva izogibali prikazovanju trpljenja in Kristusa postavljali v vlogo živega božanskega bitja, ki je že premagalo smrt.
Na Geronovem razpelu se prvič srečamo s Križanim, ki je zares mrtev in zato vzbuja sočutje sočloveka. Pred nami je telo asketa, ki se je prostovoljno žrtvoval za odrešenje ljudi. Izmučeno telo visi na križu, z rokami v obliki črke V, ker ga lastna teža vleče navzdol; oči ima zaprte, glava mu je padla na prsi, povesil se mu je trebušni del, kri mu kaplja iz rane na strani, ki jo je povzročil vbod sulice.
Na dvostranski iluminaciji je upodobljen cesar na prestolu. V roki drži žezlo s podobo orla ter vladarsko jabolko v obliki krogle s križem. Ozadje zapolnjuje zastor; ob njem sta na levi dva predstavnika cerkvene oblasti s knjigama in na desni dva vojaka, predstavnika posvetne oblasti z mečem in sulico. Spremstvo ponazarja cesarjevo posvetno ali profano in sveto ali sakralno oblast. Z naše leve mu ponižno prinašajo darove štiri ženske figure, personifikacije štirih delov cesarstva. Oton III. je nekoliko večji od preostalih oseb. Z umestitvijo pod arkado je vzpostavljena navezava na upodobitve evangelistov, kot je Marko iz karolinškega Adinega evangeliarja. Figure zdaj niso več plastično upodobljene, tudi vtisa poglobljenega prostora ni več, ozadje je zapolnjeno z barvnimi pasovi.
| Preveri svoje znanje | Slovarček | Interaktivne naloge |
