iUMETNOSTNA ZGODOVINA

Rebeka Vidrih, Marjana Dolšina Delač

iUMETNOSTNA ZGODOVINA

Interaktivni priročnik za maturo

Uvodna beseda

Prvi interaktivni priročnik za umetnostno zgodovino v slovenskem jeziku je v prvi vrsti namenjen maturantom kot učni vir priprave na maturo iz umetnostne zgodovine, v nadaljevanju pa tudi pouku likovne umetnosti v prvem letniku gimnazije, drugim predmetom poklicnih in strokovnih izobraževalnih programov z umetnostnozgodovinskimi vsebinami, skupinam univerz za tretje življenjsko obdobje ter vsem tistim, ki bi želeli poseči po sežeti zgodbi o zgodovini umetnosti. Primeren je tako za samostojno učenje kot za učiteljevo neposredno uporabo v razredu.

Vsebina priročnika se osredotoča na ključne in prepoznavne značilnosti slogovnih obdobij in umetnostnih smeri od prazgodovine do sodobne umetnosti. Pri tem sva se avtorici odrekli pogledu na zgodovino umetnosti kot zgodovino vélikih imen in zgolj ikoničnih umetnin in si predvsem prizadevali izpostaviti vlogo umetnosti v danih zgodovinskih družbenih, političnih in kulturnih okoliščinah. Namesto idealiziranega sentimentalnega pogleda v preteklost sva se skušali usmeriti v kontekstualno razumevanje umetnin in jih z aktualizacijami navezati na vsakodnevno življenje, izkušnje in interese bralcev v hitro spreminjajočem se 21. stoletju. Jezik, s katerim sva ubesedili opise, razlage in naloge, sva želeli ohraniti jasen, jedrnat in poveden, njegov ton pa objektiven in razbremenjen vrednostnih sodb. V besedilo sva vključili premišljen nabor strokovnih izrazov, ki so potrebni za razumevanje in pojasnjevanje umetnostnozgodovinskih pojmov, pri čemer sva domačim izrazom dali prednost pred prevzetimi.

Vsebinska struktura učbenika je zastavljena kronološko, začenši z uvodnim poglavjem, ki ponuja osnovni nabor strokovne terminologije in metodologije. Nadaljujejo se poglavja, ki obravnavajo umetnost v slogovno zamejenih ali družbenopolitično-kulturno enovitih časovnih odsekih. Ta so nadalje razdeljena v podpoglavja, ki sistematično členijo učno vsebino na obvladljive, tematsko zaokrožene enote. Zaključno poglavje je namenjeno celostnemu preverjanju znanja.

V osrednjem besedilu je zajeta razlaga bistvenih značilnosti umetnosti danega obdobja, njene družbene vloge ter nalog umetnikov in umetnic, ki predstavlja ogrodje učne snovi in je usklajena z novim učnim načrtom za umetnostno zgodovino. Dopolnjujejo ga t. i. kartice z obravnavo izbranih reprezentativnih umetnin in kartice z dodatnimi besedili, ki nadgrajujejo, poglabljajo in kontekstualizirajo osnovno znanje.

Ozadja zapolnjujejo dinamični zemljevidi, ki razkrivajo umeščenost umetnin v realnem preteklem ali sodobnem prostoru, pri arhitekturnih objektih in urbanističnih zasnovah pa tudi njihovo trenutno stanje. Poleg lokacij umetnin so na reliefnih pogledih označene še približne meje pokrajin ali pomembnih političnih tvorb.

Priročnik je opremljen z bogatim didaktičnim aparatom, ki zagotavlja raznolike možnosti za ponavljanje in preverjanje znanja. Na zadnjih straneh kartic umetnin so naloge, namenjene poglobljenemu razmisleku o umetnini, horizontalnim in vertikalnim primerjavam, aktualizacijam, pogovorom v razredu in razmislekom na podlagi osebnega doživljanja umetnin. Ta divergentno razširjajo obzorja in razvijajo kritično mišljenje, z njimi pretežno dosegamo procesne cilje.

Vsako poglavje je pospremljeno z ikono . Ta odpira Slovarček, nabor ključnih strokovnih izrazov, ki se v danem poglavju pojavijo prvič.

Pod ikono je razdelek Preveri svoje znanje. V njem so zbrane naloge, ki preverjajo konkretno in eksaktno znanje ter ponazarjajo vprašanja iz maturitetnih pol.

Pod ikono je še nabor interaktivnih nalog, ki prepletajo diskurzivni vidik razumevanja z nediskurzivnim, in dijake motivirajo za ponovno branje osnovnega besedila.

Kaj je likovna umetnost, katera področja likovne umetnosti poznamo, kaj je umetnostna zgodovina in kako razčlenimo umetnino.

Kaj je likovna umetnost?

Umetnost je pojem, ki nima ene same ustaljene definicije, saj se spreminja skupaj z družbo, v katero je vpeta. V antiki so umetnost razumeli kot veščino oblikovanja materiala oziroma izdelovanja konkretnih izdelkov, kar so v stari Grčiji poimenovali techne in v starem Rimu ars. V srednjem veku so ars še vedno dojemali kot rokodelsko izurjenost in tehnično dovršenost. Šele v renesančni Italiji je izraz umetnost začel vključevati zahtevo po dodani izrazni vrednosti, ki še danes ločuje umetnine od le odličnih obrtniških izdelkov. V sodobnem času kot umetnost razumemo vso tisto človekovo dejavnost, ki mu brez prvenstvene utilitarne vrednosti pomaga razumeti svet, v katerem živi, ga komentira, olepša, izrazi njegovo individualno doživljanje ali odpira nova vprašanja; lahko le nekaj od tega, lahko tudi vse hkrati. Pogosto trči ob družbene meje dovoljenega, spodobnega in moralnega.

Z izrazom likovna umetnost označujemo dejavnost upodabljanja in oblikovanja, ki se navezuje na tradicionalno delitev področij ustvarjanja, torej na arhitekturo, kiparstvo in slikarstvo. V 20. stoletju so umetniki pri svojem izražanju začeli uporabljati tudi druge medije (npr. instalacija, performans, readymade, video), zato izraz likovna umetnost raje nadomestimo z nekoliko širše pojmovanim izrazom vizualna umetnost, ki se nanaša na vso umetniško dejavnost, ki jo zaznavamo predvsem z vidom.

Umetnina je rezultat umetniške dejavnosti, ki ima lahko materialno (npr. slika, kip, stavba) ali nematerialno obliko (npr. performans, konceptualna umetnost).

Področja likovnega ustvarjanja

Slikarstvo

Umetnine najočitneje razločujemo po področjih likovnega ustvarjanja, ki jih določimo glede na to, kako se umetnik pri ustvarjanju izraža. Pri slikarstvu se izraža s črto (risba), barvo (barvna modelacija in barvna modulacija) ali črto in barvo (slika, ki je grajena na osnovi risbe).

Glede na nosilec oziroma podlago ločimo vrste slikarstva, na primer:

stensko slikarstvo (na steni ali stropu)
tabelno slikarstvo (na leseni tabli ali na platnu, na prenosnih, ravnih in jasno omejenih slikovnih površinah, po navadi z okvirom)
knjižno slikarstvo (na pergamentu ali papirju)
vazno slikarstvo (na posodju)
slikarstvo na steklu itd.

Vezivo barvnih pigmentov in postopek slikanja določata slikarske tehnike, na primer:

fresko (vezivo je apneno mleko)
mozaik (vstavljanje majhnih kamnitih ali steklenih kock v svež omet)
oljno tehniko (vezivo je laneno ali hrastovo olje)
jajčno tempero (vezivo je jajčni rumenjak)
akvarel (vezivo je voda)
akril (vezivo je umetna akrilna smola)
enkavstiko (vezivo je čebelji vosek)
vitraj (sestavljanje kosov raznobarvnega stekla, med njimi je vezivo iz svinca)
kolaž (lepljenje različnih ploskih materialov na podlago)
iluminiranje (ustvarjanje podob v rokopisih s pomočjo peres in tenkih čopičev) itd.

Vse tehnike niso primerne za vse podlage, tako fresko srečamo le kot stensko ali stropno slikarstvo, saj nastaja na svežem ometu, in podobno je z mozaikom, ki ga je tako rekoč nemogoče združiti na primer s knjižnim slikarstvom.

Risba, za katero je značilno izražanje zgolj s črto, lahko služi kot pripravljalna risba oziroma osnutek za sliko, kip, stavbo ali pa predstavlja končno delo, samostojno umetnino. Risbo lahko laviramo (izmivamo z vodo, da dobimo vmesne tone) ali jo polihromiramo (pobarvamo).

Tudi grafiko le pogojno prištevamo k slikarstvu, saj podoba ne nastane z neposrednim puščanjem sledi na podlagi, ampak z odtisom obdelane matrice.

Pri tehniki visokega tiska odtisnemo tiste dele matrice, ki jih nismo odstranili in so torej višji od izrezanih delov (na primer lesorez in linorez).

Pri tehniki globokega tiska barvo nanesemo na matrico in jo nato obrišemo, tako da se odtisne le barva, ki je ostala v vdolbinah (na primer bakrorez in jedkanica).

Pri tehniki ploskega tiska (na primer litografija in sitotisk) barvo nanesemo na kamnito ploskev oziroma tiskamo prek finega sita.

Število odtisov je odvisno od trpežnosti materiala matrice. Lesorez tako omogoča nekaj deset odtisov, bakrorez nekaj sto in sitotisk nekaj sto tisoč. S številčnostjo serije je povezana vrednost posameznega izvoda; manjša kot je serija odtisov, večjo vrednost ima posamezni izvod. Enkratni, neponovljivi odtis imenujemo monotipija.

Fotografija

Fotografija je postopek, s katerim je projicirana podoba camere obscure s pomočjo na svetlobo občutljivih snovi trajno zapisana na podlago. Fotografsko podobo analiziramo podobno kot slikarsko. Izum fotografije v 19. stoletju je močno vplival na razvoj slikarstva, saj je fotografija v veliki meri prevzela dokumentarno vlogo beleženja stvarnosti ter s tem dodatno spodbudila težnjo k abstrakciji.

Kiparstvo

Za kiparstvo je značilno oblikovanje gmote ali prostornine, kar pomeni, da so končni izdelki tridimenzionalne umetnine. V osnovi ločujemo oblo prostostoječo plastiko (kipe) in relief, ki je z eno stranjo vezan na podlago in je zato material obdelan le s treh strani. Pri visokem reliefu so oblike skoraj v celoti ločene od podlage, pri nizkem ali ploskovitem reliefu so podobe le rahlo izbočene, pri poglobljenem pa so vbočene vanjo. Kiparstvo je lahko tudi del stavbe, kar imenujemo arhitekturna ali stavbna plastika.

Kipi se med seboj razlikujejo v materialih, velikosti, ki se razpenja od majhnih do monumentalnih dimenzij, in kiparskih tehnikah. Tehniki dodajanja pravimo tudi modeliranje, ki je značilno za mehke in fleksibilne, gnetljive materiale, npr. glino, plastelin in druge umetne mase, pa tudi sneg, slano testo itd.

Tehnik odvzemanja se poslužujemo pri trših, rigidnih materialih, kot so kamen in led, kjer najpogosteje uporabimo klesanje, ter les, ki ga obdelamo z rezljanjem ali rezbarjenjem, in umetni materiali, na primer umetni kamen, porobeton, stiropor itd.

Tehnika odlivanja je dvofazni postopek, saj se na podlagi tridimenzionalnega modela, po navadi izdelanega v tehniki dodajanja, oblikuje kalup, ki je tridimenzionalni negativ želene podobe. Vanj ulijemo material, ki se zaradi ohladitve strdi, in ta predstavlja končni izdelek. Ulivamo predvsem kovine, največkrat bron, lahko pa tudi druge materiale, na primer vosek, mavec, plastiko ali vodo, ki zaledeni. Kovine lahko obdelujemo tudi na druge načine, jih kujemo, varimo ali pri torevtiki motiv iztolčemo v pločevino.

V sodobni umetnosti se je še posebej uveljavila tehnika sestavljanja ali konstruiranja, kjer uporabimo že izdelane elemente, ki jih združujemo v nove celote.

Arhitektura

Arhitektura se ukvarja z oblikovanjem prostora, z načrtovanjem in grajenjem stavb. Od slikarstva in kiparstva se razlikuje po tem, da imajo stavbe vselej tudi utilitarno (praktično uporabno) funkcijo. Poznamo različne gradbene tehnike.

Pri masivni gradnji, ki je značilna za starejšo, tradicionalno arhitekturo, stavbo nosi polna stena iz kamnitih blokov ali opeke.

Pri skeletni gradnji, značilni za gotiko in moderno arhitekturo, stavbo nosi leseno, kamnito, jekleno ali železobetonsko ogrodje; nosilni okvir je nato zapolnjen z lahkimi polnili, npr. s steklenimi površinami, ali pa prekrit z obešeno fasado.

Urbanizem se kot dejavnost načrtovanja in urejanja naselij, v nasprotju z arhitekturo, ne ukvarja s posameznimi stavbami, ampak z razmerji med njimi in z njihovo umestitvijo v mestno tkivo.

Krajinska arhitektura se ukvarja z oblikovanjem naravne pokrajine.

Umetna obrt

Tudi pri umetni obrti se umetniški izraz podreja praktični funkciji predmeta, ki ostaja utilitaren; tako se je z lepo oblikovanim glavnikom še vedno mogoče počesati, tudi skodelica mora biti primerne oblike, da v sebi zadrži tekočino, in zimski plašč še vedno zaščiti telo pred mrazom. Kot namiguje izraz, umetnoobrtni predmet izdela obrtnik kot unikatni izdelek.

Z industrijsko revolucijo so se jim pridružili izdelki, ki nastanejo na tekočem traku v tovarni. V tem primeru oblikovalec le oblikuje predmet: ga izriše ter določi mere in materiale oziroma izdela prototip, nato pa steče proces množične proizvodnje. Govorimo o oblikovanju ali dizajnu.

Umetnostna zgodovina in sorodne vede

Umetnostna zgodovina je humanistična veda, ki skozi preučevanje del likovne in vizualne umetnosti razbira obliko, pomen in vlogo umetnin v določenem času in prostoru. Odgovoriti poskuša na vprašanja, kakšne umetnine so nastale in zakaj so nastale takšne, kot so, kakšno sporočilo nam posredujejo in kako delujejo v družbi, znotraj katere so nastale. Povezuje se z drugimi vedami: z zgodovino, arheologijo, filozofijo, literarno zgodovino, sociologijo, geografijo.

S pojmoma lepote in lepega, ki se v umetnosti sicer pogosto pojavljata, se ukvarja filozofska disciplina estetika. Z varovanjem umetnostne dediščine se ukvarja konservatorstvo, z obnavljanjem umetnin pa restavratorstvo. Delovanje muzejev, hranjenje, urejanje in predstavljanje zbirk umetnin spadajo pod okrilje muzeologije. Izdelkom ljudske in popularne umetnosti se posveča tudi etnologija, ki preučuje kulturo posameznih ljudstev in narodov.

Razčlenitev umetnine

Razčlenitev oziroma analiza umetnine je temeljni postopek za sistematično in strokovno preučevanje umetnin. Predstavlja osnovni okvir za nadaljnjo interpretacijo, za primerjave z drugimi umetninami in aktualizacijo.

Osebna izkaznica umetnine

Najprej poiščemo ključne podatke in pripravimo t. i. osebno izkaznico umetnine: navedemo avtorja oziroma avtorico, naslov umetnine, čas nastanka, tehniko in podlago oziroma material, mere in nahajališče. Zanimajo nas tudi stanje ohranjenosti umetnine, naročnik in provenienca (kako je umetnina od avtorja prešla do trenutnega nahajališča). Umetnino nato obravnavamo z vidika oblike, vsebine in umeščenosti v kontekst.

Oblikovna razčlenitev

Pri oblikovni razčlenitvi najprej umetnino sistematično in natančno opišemo, pri čemer zavzamemo čim bolj objektivno pozicijo.

Ker nas zanima, kako je motiv upodobljen, se ukvarjamo z likovnimi prvinami: točko, črto (linijo), ploskvijo, telesnostjo (volumnom), prostorom, barvo, svetlobo.

Kadar želimo opisati njihova medsebojna razmerja in razmerja posameznih delov do celote, to imenujemo kompozicija. Kompozicija je lahko:

prosta ali nevezana,
vodoravno vezana (friz),
simetrična,
trikotna,
piramidalna,
diagonalna,
križna,
krožna,
spiralna itd.

Opišemo tudi, kako so oblikovane figure, kako je oblikovan prostor in v kakšnem razmerju so figure do prostora. Figure so lahko upodobljene:

ploskovito (brez senčenja, tvorijo dvodimenzionalno ploskev),
polnoplastično, voluminozno (s senčenjem je ustvarjen vtis polnih, zaobljenih teles),
realistično (take, kakršne dejansko so),
idealizirane (polepšane, izpopolnjene),
deformirane (spačene, pogršane).

Če prostor sploh ni upodobljen, govorimo o brezprostorju (figure zgolj napolnjujejo slikovno ploskev), lahko pa je ustvarjen vtis poglabljanja prostora. Figure so lahko po slikovni ploskvi oziroma po prostoru razporejene v skladu s hierarhično ali pomensko perspektivo: pomembnejše figure so upodobljene večje od drugih, ne glede na to, kje v prostoru se nahajajo. Lahko pa so upodobljene glede na pozicijo v prostoru v skladu z linearno, atmosfersko ali zračno ter barvno perspektivo: figure spredaj so upodobljene večje, jasnejših obrisov in močnejših barv kot tiste zadaj. Figure se lahko nahajajo v ospredju, ob slikovni ploskvi, v prvem planu, lahko se nahajajo v ozadju, ali pa v vmesnem, srednjem planu. Dogajanje je lahko umirjeno, razgibano, dramatično, ali pa ga sploh ni, v tem primeru je upodobitev statična. Osvetlitev je lahko enakomerna, lahko pa je nasprotje med osvetljenimi in zatemnjenimi deli poudarjeno (chiaroscuro). Barve so lahko žive in močne ali pa umirjene, poenotene na sorodne barvne tone. Obrisi figur so lahko jasni in ostro zarisani, lahko so nekoliko zabrisani (sfumato), lahko pa so zabeleženi s prosto potezo. Pri kiparstvu nas zanima tudi oblikovanje površine, ki je lahko gladka ali groba.

Slika in kip sta lahko tudi abstraktna, ne poustvarjata oblik iz stvarnega sveta, ne upodabljata figur in prostora, temveč vsebino izražata le z likovnimi prvinami.

Ko imamo opravka s specifično kombinacijo specifičnih oblik, ki je značilna za določenega umetnika, za določeno obdobje ali za določeno deželo, govorimo o slogu ali stilu.

Primer oblikovne razčlenitve

Prizor na Tizianovi sliki Urbinska Venera se odvija v perspektivično upodobljeni notranjščini palače. Figure so polnoplastično in realistično oblikovane. Figure so jasno, vendar mehko obrisane in enakomerno osvetljene. Barve so tople in umirjene, temnozeleni zastor tvori kontrast z inkarnatom in belino posteljnine.

Zastor golo »Venero« v prvem planu ločuje od oblečenih služabnic v ozadju.

Diagonala gole ležeče figure je uravnotežena s horizontalo tal in vertikalo zastora.

Vsebinska razčlenitev

Nadaljujemo z vsebinsko razčlenitvijo oziroma ikonografsko analizo. Zanima nas, kaj umetnina upodablja, kateri motiv je predstavljen, katero zgodbo pripoveduje, kakšna je torej njena vsebina. Najprej umetnino opišemo tako, da poimenujemo vse, kar prepoznamo, navedemo motiv oziroma motive (npr. ženska z otrokom, skupina oseb za mizo pri obedu, pokrajina).

Upodobljeni so lahko ti motivi sami po sebi in govorimo o neposredno spoznavnih motivih. Mednje prištevamo:

portret kot upodobitev določene osebe in njegovi podzvrsti skupinski portret kot upodobitev več oseb ter avtoportet, umetnikovo lastno podobo,
akt kot upodobitev golega človeškega telesa,
žanr kot upodobitev običajnih ljudi pri njihovih vsakdanjih opravilih,
krajino kot upodobitev pokrajine,
tihožitje kot upodobitev neživih stvari.

Upodobljene figure pa lahko ilustrirajo neko zgodbo, kar imenujemo historično slikarstvo. Za to zgodbo je lahko vzeta iz različnih virov:

mitološka (vzeta iz antične mitologije,
svetopisemska (vzeta iz Svetega pisma),
svetniška (vzeta iz svetniških legend),
zgodovinska,
literarna itd.

Zanima nas, katera zgodba je upodobljena in tudi kateri del zgodbe. Konkretni prizor, torej ikonografski motiv je običajno izražen že z naslovom umetnine.

Določene osebe pogosto prepoznamo s pomočjo atributov, predmetov (tudi bitij ali rastlin), ki so zanje značilni. Upodobitev po vsebini ni vedno le taka, kot jo opredeljujeta neposredno spoznavni ali ikonografski motiv. Lahko vsebuje simbole (predmete ali znamenja, ki predstavljajo določene abstraktne pojme ali pa izražajo dodatne pomene) in personifikacije (poosebitve, s katerimi so abstraktni pojmi predstavljeni v človeški podobi). Alegorija je prispodoba, s katero je v konkretni obliki predstavljeno nekaj abstraktnega, nekaj, česar ni mogoče neposredno optično dojeti in upodobiti. Alegorija je po vsebini določnejša kot simbol, obenem pa kompleksnejša, saj lahko vključuje več simbolov, personifikacij in drugih motivov. Končno vsebino oziroma sporočilo upodobitve pa spoznamo, ko upoštevamo tudi okoliščine, v katerih je umetnina nastala, oziroma namen, za katerega je bila izdelana.

Primer vsebinske razčlenitve

Prizor na Bronzinovi sliki Venerino zmagoslavje vključuje veliko oseb in simbolov, ki s prepletom pozitivnih in negativnih nasprotij predstavljajo alegorijo ljubezni.

Venera je na sliki kompozicijsko in vsebinsko izpostavljena kot osrednja figura, njeni atributi so jabolko, sin Kupid in goloba.

Jabolko kot simbol ljubezni in rodovitnosti,ki je zaradi antične mitološke zgodbe o Parisovi sodbi hkrati tudi atribut boginje Venere.

Goloba kot Venerin atribut.

Kupida, s katerim se Venera poljublja, prepoznamo po njegovih atributih, toku in puščicah. Venera mu krade puščico, on njej pa krono.

Kupidov tok s puščicami.

Maske so simbol prikrivanja oziroma prevare.

Kronos ali Čas v ozadju personificira figura starca z atributoma peščene ure in tkanine, zastora, s katerim bo zagrnil dogajanje in ga prepustil pozabi preteklosti.

Personifikacija Pozabe.

Prikupna deklica v ozadju se izkaže za mitološko bitje, ko ugotovimo, da ima levje telo kačjim repom. V rokah drži satje in želo kot nasprotujoča si simbola sladkobe in bolečine.

Brezskrbno rajajoči dečkek simbolizira ugodje.

Figura v krču obupa simbolizira bolečino.

Razčlenitev arhitekturne umetnine

Pri razčlenitvi arhitekturne umetnine se najprej posvetimo osnovni obliki stavbe, ki jo razberemo iz talnega načrta ali tlorisa, nato zunanjščini, torej pročelju ali fasadi, in notranjščini z notranjo opremo. Zanima nas, kako je zasnovan tloris (geometrično ali funkcionalno) in kakšna je členitev stene (vertikalna razčlenjenost v nadstropja, horizontalna razčlenjenost v posamezne prostorske enote ali traveje). Zunanjščina in notranjščina sta lahko usklajeni med sabo, lahko sta oblikovani skoraj neodvisno druga od druge. Nato nas zanima, kateremu stavbnemu tipu pripada, kateremu namenu služi stavba. Razločujemo med sveto ali sakralno in posvetno ali profano arhitekturo, v nadaljevanju še med javno in zasebno. Zanima nas tudi, kam je stavba postavljena, v mesto ali na podeželje, in v kakšnem razmerju je do drugih stavb v istem mestnem prostoru.

Kontekst

Končno se posvetimo tudi umestitvi umetnine v kontekst. Zanima nas, v katerih zgodovinskih in družbeno-političnih okoliščinah je bila izdelana, kdo je bil naročnik ali kupec umetnine. Zanima nas, s kakšnim namenom je umetnina nastala: kdo je uporabljal stavbo ter zakaj jo je uporabljal in kako, za kateri prostor sta bila izdelana slika in kip, koga sta nagovarjala s svojim sporočilom in kako. Šele ko miselno poustvarimo umetnostno situacijo določenega obdobja in prostora, lahko razumemo, zakaj je bila umetnina izdelana in zakaj je po obliki in vsebini taka, kakršna je.


Preveri svoje znanje	Slovarček	Interaktivne naloge