Umetnost je pojem, ki nima ene same ustaljene definicije, saj se spreminja skupaj z družbo, v katero je vpeta. V antiki so umetnost razumeli kot veščino oblikovanja materiala oziroma izdelovanja konkretnih izdelkov, kar so v stari Grčiji poimenovali techne in v starem Rimu ars. V srednjem veku so ars še vedno dojemali kot rokodelsko izurjenost in tehnično dovršenost. Šele v renesančni Italiji je izraz umetnost začel vključevati zahtevo po dodani izrazni vrednosti, ki še danes ločuje umetnine od le odličnih obrtniških izdelkov. V sodobnem času kot umetnost razumemo vso tisto človekovo dejavnost, ki mu brez prvenstvene utilitarne vrednosti pomaga razumeti svet, v katerem živi, ga komentira, olepša, izrazi njegovo individualno doživljanje ali odpira nova vprašanja; lahko le nekaj od tega, lahko tudi vse hkrati. Pogosto trči ob družbene meje dovoljenega, spodobnega in moralnega.
Z izrazom likovna umetnost označujemo dejavnost upodabljanja in oblikovanja, ki se navezuje na tradicionalno delitev področij ustvarjanja, torej na arhitekturo, kiparstvo in slikarstvo. V 20. stoletju so umetniki pri svojem izražanju začeli uporabljati tudi druge medije (npr. instalacija, performans, readymade, video), zato izraz likovna umetnost raje nadomestimo z nekoliko širše pojmovanim izrazom vizualna umetnost, ki se nanaša na vso umetniško dejavnost, ki jo zaznavamo predvsem z vidom.
Umetnina je rezultat umetniške dejavnosti, ki ima lahko materialno (npr. slika, kip, stavba) ali nematerialno obliko (npr. performans, konceptualna umetnost).
Umetnine najočitneje razločujemo po področjih likovnega ustvarjanja, ki jih določimo glede na to, kako
se umetnik pri ustvarjanju izraža. Pri slikarstvu se izraža s črto (risba), barvo (barvna modelacija in
barvna modulacija) ali črto in barvo (slika, ki je grajena na osnovi risbe).
Fotografija je postopek, s katerim je projicirana podoba camere obscure s pomočjo na svetlobo občutljivih snovi trajno zapisana na podlago. Fotografsko podobo analiziramo podobno kot slikarsko. Izum fotografije v 19. stoletju je močno vplival na razvoj slikarstva, saj je fotografija v veliki meri prevzela dokumentarno vlogo beleženja stvarnosti ter s tem dodatno spodbudila težnjo k abstrakciji.
Za kiparstvo je značilno oblikovanje gmote ali prostornine, kar pomeni, da so končni izdelki tridimenzionalne umetnine. V osnovi ločujemo oblo prostostoječo plastiko (kipe) in relief, ki je z eno stranjo vezan na podlago in je zato material obdelan le s treh strani. Pri visokem reliefu so oblike skoraj v celoti ločene od podlage, pri nizkem ali ploskovitem reliefu so podobe le rahlo izbočene, pri poglobljenem pa so vbočene vanjo. Kiparstvo je lahko tudi del stavbe, kar imenujemo arhitekturna ali stavbna plastika.
Kipi se med seboj razlikujejo v materialih, velikosti, ki se razpenja od majhnih do monumentalnih dimenzij, in kiparskih tehnikah. Tehniki dodajanja pravimo tudi modeliranje, ki je značilno za mehke in fleksibilne, gnetljive materiale, npr. glino, plastelin in druge umetne mase, pa tudi sneg, slano testo itd.
Tehnik odvzemanja se poslužujemo pri trših, rigidnih materialih, kot so kamen in led, kjer najpogosteje uporabimo klesanje, ter les, ki ga obdelamo z rezljanjem ali rezbarjenjem, in umetni materiali, na primer umetni kamen, porobeton, stiropor itd.
Tehnika odlivanja je dvofazni postopek, saj se na podlagi tridimenzionalnega modela, po navadi izdelanega v tehniki dodajanja, oblikuje kalup, ki je tridimenzionalni negativ želene podobe. Vanj ulijemo material, ki se zaradi ohladitve strdi, in ta predstavlja končni izdelek. Ulivamo predvsem kovine, največkrat bron, lahko pa tudi druge materiale, na primer vosek, mavec, plastiko ali vodo, ki zaledeni. Kovine lahko obdelujemo tudi na druge načine, jih kujemo, varimo ali pri torevtiki motiv iztolčemo v pločevino.
V sodobni umetnosti se je še posebej uveljavila tehnika sestavljanja ali konstruiranja, kjer uporabimo že izdelane elemente, ki jih združujemo v nove celote.
Arhitektura se ukvarja z oblikovanjem prostora, z načrtovanjem in grajenjem stavb. Od slikarstva in kiparstva se razlikuje po tem, da imajo stavbe vselej tudi utilitarno (praktično uporabno) funkcijo. Poznamo različne gradbene tehnike.
Pri masivni gradnji, ki je značilna za starejšo, tradicionalno arhitekturo, stavbo nosi polna stena iz kamnitih blokov ali opeke.
Pri skeletni gradnji, značilni za gotiko in moderno arhitekturo, stavbo nosi leseno, kamnito, jekleno ali železobetonsko ogrodje; nosilni okvir je nato zapolnjen z lahkimi polnili, npr. s steklenimi površinami, ali pa prekrit z obešeno fasado.
Urbanizem se kot dejavnost načrtovanja in urejanja naselij, v nasprotju z arhitekturo, ne ukvarja s posameznimi stavbami, ampak z razmerji med njimi in z njihovo umestitvijo v mestno tkivo.
Krajinska arhitektura se ukvarja z oblikovanjem naravne pokrajine.
Tudi pri umetni obrti se umetniški izraz podreja praktični funkciji predmeta, ki ostaja utilitaren; tako se je z lepo oblikovanim glavnikom še vedno mogoče počesati, tudi skodelica mora biti primerne oblike, da v sebi zadrži tekočino, in zimski plašč še vedno zaščiti telo pred mrazom. Kot namiguje izraz, umetnoobrtni predmet izdela obrtnik kot unikatni izdelek.
Z industrijsko revolucijo so se jim pridružili izdelki, ki nastanejo na tekočem traku v tovarni. V tem primeru oblikovalec le oblikuje predmet: ga izriše ter določi mere in materiale oziroma izdela prototip, nato pa steče proces množične proizvodnje. Govorimo o oblikovanju ali dizajnu.
Umetnostna zgodovina je humanistična veda, ki skozi preučevanje del likovne in vizualne umetnosti razbira obliko, pomen in vlogo umetnin v določenem času in prostoru. Odgovoriti poskuša na vprašanja, kakšne umetnine so nastale in zakaj so nastale takšne, kot so, kakšno sporočilo nam posredujejo in kako delujejo v družbi, znotraj katere so nastale. Povezuje se z drugimi vedami: z zgodovino, arheologijo, filozofijo, literarno zgodovino, sociologijo, geografijo.
S pojmoma lepote in lepega, ki se v umetnosti sicer pogosto pojavljata, se ukvarja filozofska disciplina estetika. Z varovanjem umetnostne dediščine se ukvarja konservatorstvo, z obnavljanjem umetnin pa restavratorstvo. Delovanje muzejev, hranjenje, urejanje in predstavljanje zbirk umetnin spadajo pod okrilje muzeologije. Izdelkom ljudske in popularne umetnosti se posveča tudi etnologija, ki preučuje kulturo posameznih ljudstev in narodov.
Razčlenitev oziroma analiza umetnine je temeljni postopek za sistematično in strokovno preučevanje umetnin. Predstavlja osnovni okvir za nadaljnjo interpretacijo, za primerjave z drugimi umetninami in aktualizacijo.
Najprej poiščemo ključne podatke in pripravimo t. i. osebno izkaznico umetnine: navedemo avtorja oziroma avtorico, naslov umetnine, čas nastanka, tehniko in podlago oziroma material, mere in nahajališče. Zanimajo nas tudi stanje ohranjenosti umetnine, naročnik in provenienca (kako je umetnina od avtorja prešla do trenutnega nahajališča). Umetnino nato obravnavamo z vidika oblike, vsebine in umeščenosti v kontekst.
Pri oblikovni razčlenitvi najprej umetnino sistematično in natančno opišemo, pri čemer zavzamemo čim bolj objektivno pozicijo.
Prizor na Tizianovi sliki Urbinska Venera se odvija v perspektivično upodobljeni notranjščini palače. Figure so polnoplastično in realistično oblikovane. Figure so jasno, vendar mehko obrisane in enakomerno osvetljene. Barve so tople in umirjene, temnozeleni zastor tvori kontrast z inkarnatom in belino posteljnine.
Zastor golo »Venero« v prvem planu ločuje od oblečenih služabnic v ozadju.
Diagonala gole ležeče figure je uravnotežena s horizontalo tal in vertikalo zastora.
Nadaljujemo z vsebinsko razčlenitvijo oziroma ikonografsko analizo. Zanima nas, kaj umetnina upodablja, kateri motiv je predstavljen, katero zgodbo pripoveduje, kakšna je torej njena vsebina. Najprej umetnino opišemo tako, da poimenujemo vse, kar prepoznamo, navedemo motiv oziroma motive (npr. ženska z otrokom, skupina oseb za mizo pri obedu, pokrajina).
Upodobljeni so lahko ti motivi sami po sebi in govorimo o neposredno spoznavnih motivih. Mednje prištevamo:
Upodobljene figure pa lahko ilustrirajo neko zgodbo, kar imenujemo historično slikarstvo. Za to zgodbo je lahko vzeta iz različnih virov:
Zanima nas, katera zgodba je upodobljena in tudi kateri del zgodbe. Konkretni prizor, torej ikonografski motiv je običajno izražen že z naslovom umetnine.
Določene osebe pogosto prepoznamo s pomočjo atributov, predmetov (tudi bitij ali rastlin), ki so zanje značilni. Upodobitev po vsebini ni vedno le taka, kot jo opredeljujeta neposredno spoznavni ali ikonografski motiv. Lahko vsebuje simbole (predmete ali znamenja, ki predstavljajo določene abstraktne pojme ali pa izražajo dodatne pomene) in personifikacije (poosebitve, s katerimi so abstraktni pojmi predstavljeni v človeški podobi). Alegorija je prispodoba, s katero je v konkretni obliki predstavljeno nekaj abstraktnega, nekaj, česar ni mogoče neposredno optično dojeti in upodobiti. Alegorija je po vsebini določnejša kot simbol, obenem pa kompleksnejša, saj lahko vključuje več simbolov, personifikacij in drugih motivov. Končno vsebino oziroma sporočilo upodobitve pa spoznamo, ko upoštevamo tudi okoliščine, v katerih je umetnina nastala, oziroma namen, za katerega je bila izdelana.
Prizor na Bronzinovi sliki Venerino zmagoslavje vključuje veliko oseb in simbolov, ki s prepletom pozitivnih in negativnih nasprotij predstavljajo alegorijo ljubezni.
Venera je na sliki kompozicijsko in vsebinsko izpostavljena kot osrednja figura, njeni atributi so jabolko, sin Kupid in goloba.
Jabolko kot simbol ljubezni in rodovitnosti,ki je zaradi antične mitološke zgodbe o Parisovi sodbi hkrati tudi atribut boginje Venere.
Goloba kot Venerin atribut.
Kupida, s katerim se Venera poljublja, prepoznamo po njegovih atributih, toku in puščicah. Venera mu krade puščico, on njej pa krono.
Kupidov tok s puščicami.
Maske so simbol prikrivanja oziroma prevare.
Kronos ali Čas v ozadju personificira figura starca z atributoma peščene ure in tkanine, zastora, s katerim bo zagrnil dogajanje in ga prepustil pozabi preteklosti.
Personifikacija Pozabe.
Prikupna deklica v ozadju se izkaže za mitološko bitje, ko ugotovimo, da ima levje telo kačjim repom. V rokah drži satje in želo kot nasprotujoča si simbola sladkobe in bolečine.
Brezskrbno rajajoči dečkek simbolizira ugodje.
Figura v krču obupa simbolizira bolečino.
Pri razčlenitvi arhitekturne umetnine se najprej posvetimo osnovni obliki stavbe, ki jo razberemo iz talnega načrta ali tlorisa, nato zunanjščini, torej pročelju ali fasadi, in notranjščini z notranjo opremo. Zanima nas, kako je zasnovan tloris (geometrično ali funkcionalno) in kakšna je členitev stene (vertikalna razčlenjenost v nadstropja, horizontalna razčlenjenost v posamezne prostorske enote ali traveje). Zunanjščina in notranjščina sta lahko usklajeni med sabo, lahko sta oblikovani skoraj neodvisno druga od druge. Nato nas zanima, kateremu stavbnemu tipu pripada, kateremu namenu služi stavba. Razločujemo med sveto ali sakralno in posvetno ali profano arhitekturo, v nadaljevanju še med javno in zasebno. Zanima nas tudi, kam je stavba postavljena, v mesto ali na podeželje, in v kakšnem razmerju je do drugih stavb v istem mestnem prostoru.
Končno se posvetimo tudi umestitvi umetnine v kontekst. Zanima nas, v katerih zgodovinskih in družbeno-političnih okoliščinah je bila izdelana, kdo je bil naročnik ali kupec umetnine. Zanima nas, s kakšnim namenom je umetnina nastala: kdo je uporabljal stavbo ter zakaj jo je uporabljal in kako, za kateri prostor sta bila izdelana slika in kip, koga sta nagovarjala s svojim sporočilom in kako. Šele ko miselno poustvarimo umetnostno situacijo določenega obdobja in prostora, lahko razumemo, zakaj je bila umetnina izdelana in zakaj je po obliki in vsebini taka, kakršna je.
| Preveri svoje znanje | Slovarček | Interaktivne naloge |
