V visokem srednjem veku se je v Evropi uveljavil fevdalizem kot prevladujoča družbena ureditev, ki je uokvirjala še vedno pretežno agrarno družbo z redkimi mestnimi središči. Ob Nemškem cesarstvu, izoblikovanem že pod Otoni, ki ga od 12. stoletja poznamo kot Sveto rimsko cesarstvo, so se uveljavile nacionalne kraljevine, današnje Francija, Anglija, Španija. Kljub ustanovljenim prvim univerzam v Bologni, Parizu, Oxfordu in Cambridgeu je bil poleg vladarskih dvorov večji del intelektualnega in umetniškega razvoja še vedno vezan na samostane, ki so prevzeli nekatere nove funkcije: skrbeli so za bolne in obubožane, nudili zatočišče popotnikom in izobraževali elito. Njihovo ustanavljanje so podpirali in spodbujali krščanski vladarji, ki so za opate in škofe po ustaljeni navadi nameščali svoje sorodnike. Cerkvena in posvetna oblast sta se sprva zanašali na medsebojno podporo, nato pa so vse pogostejša nesoglasja pripeljala do investiturnega boja med papežem in cesarjem. Kopenske romarske poti v Sveto deželo so postajale vse bolj nevarne zaradi arabskih osvajanj, zato so na pomenu pridobila romarska središča na Zahodu. Prizadevanja po osvoboditvi krščanskih svetih lokacij izpod arabske oblasti so spodbudila križarske vojne, ki so se odvijale pod papeškim pokroviteljstvom.
Na polju umetnosti se je izoblikoval novi slog, romanika, ki je v osnovnih potezah slogovno poenotila celotno Evropo. Romanska arhitektura je vladarsko monumentalna, njeni zidovi iz pravilno obdelanih kamnitih klesancev so grajeni za vse čase. Med profanimi stavbami najbolj izstopa grad kot stalno ali občasno bivališče fevdalnega gospoda za nadzor nad svojim posestvom. Praviloma so ga postavili na strateško izpostavljeni ali naravno zavarovani lokaciji, na primer na vzpetini, ter ga še dodatno umetno zaščitili z obzidjem ali vodnim jarkom. Zaradi izrazito masivne gradnje je bil trdnjavskega videza, polkrožna romanska okna so bila pogosto majhna, notranjščina je bila temna.
Grad je zgradil salzburški nadškof kot središče nadškofijskih fevdalnih posesti v Podravju in ga predal v skrbništvo Ptujskim gospodom. Prvotni romanski bivalni stolp donžon z obzidjem, vodnim jarkom in vhodom prek visečega mostu je imel predvsem obrambno nalogo. V kasnejših stoletjih so ga občutno prezidali in razširili, ohranjena so romanska okna reprezentančne dvorane.
Samostani so bili še vedno pomembna središča intelektualne in umetniške dejavnosti. Obstoječi benediktinski red se je centraliziral okrog samostana Cluny v Franciji, ki so mu bili podrejeni drugi hčerinski samostani. Poleg verske je prevzel tudi pomembno politično funkcijo, saj je clunyski opat deloval kot posrednik med papežem in posvetnimi vladarji.
Samostanske cerkve so po zasnovi večinoma bazilike, ki so za razliko od starokrščanskih masivnejše in utrdbeno grajene, namesto odprtega ostrešja je ladijski del po navadi krit s kamnitim banjastim obokom. Kot slogovna značilnost izstopa polkrožni lok. Ta zaznamuje ozke, v notranjost lijakasto odprte okenske odprtine, podporne elemente in stavbni okras. Trdnjavski videz na zahodu dopolnjujeta dva stolpa, ki se jima pridružujejo še stolpiči na sečiščih vzdolžnih in prečnih ladij. Najizrazitejši del cerkvene fasade je portal, kiparsko okrašeni vhod, ki simbolizira prehod iz zunanjega posvetnega sveta v sveti prostor cerkve, nebesa na zemlji.
Odgovor na pretirano bogatenje benediktincev in razkošnost njihovih samostanov je bila ustanovitev dveh novih kontemplativnih redov, ki sta se zavezala k bolj asketskemu načinu življenja. Cistercijani so se naseljevali v odmaknjeno divjino, ki so jo s svojim delom kultivirali: izsekavali so gozdove in izsuševali močvirja. Njihova redovna pravila zagovarjajo preprostost, skromnost in odrekanje materialnim dobrinam. Skladno s tem so cistercijanske cerkve zelo preproste, brez kiparskega ali slikarskega okrasa. Najstarejša cisterca na Slovenskem je samostan Stična z dejavno rokopisno delavnico, ki je vrhunec doživela v 12. stoletju. Pomemben cistercijanski samostan je bil tudi v Kostanjevici na Krki. Kartuzijani pa so živeli v popolni samoti, večino časa so posvečali poglobljenemu duhovnemu razmišljanju, molitvi in se podrejali strogim redovnim pravilom. Žička kartuzija je bila prvi kartuzijanski samostan na območju Svetega rimskega cesarstva.
Romanja k svetim krajem so predstavljala pomembno obliko pobožnosti, a so se verniki namesto na tvegano pot v Sveto deželo raje odpravili v Santiago de Compostela v Španiji. Sčasoma je Zahodno Evropo prepredla mreža romarskih poti, ob katerih so postavljali mogočne romarske cerkve in poslopja s prenočišči ter preostalo infrastrukturo, namenjeno množici obiskovalcev. Romarji so v cerkvah častili relikvije v posebej zanje izdelanih dragocenih posodah, relikviarijih, ob njih molili ter puščali darove, s katerimi so cerkvene skupnosti vse bolj bogatele. Kupovali so spominke, ki so jih odnesli s seboj domov, in tako poskrbeli za prenos slogovnih vzorcev po Evropi.
Tretja cerkev clunyjskega samostana je bila z relikvijami sv. Petra in Pavla največja in najimenitnejša v takratni Evropi. Cerkev je bila petladijska bazilika z dvema prečnima ladjama. Korni del sta sestavljala osrednji prostor z oltarjem in korni obhod z vencem kornih kapel. Trdnjavski videz so ji dajali dvostolpno zahodno pročelje in stolpa na presečišču vzdolžnih ladij s prečnimi. Notranjščino je v celoti prekrival kamnit banjasti obok. S stavbno zasnovo in s kiparskim okrasom je vplivala na oblikovanje tako drugih samostanskih cerkva (npr. Vézelay) kot stolnic (npr. Autun). Clunyski samostan so razpustili in porušili med francosko revolucijo.
Osrednje polje lunete zapolnjuje motiv Poslednje sodbe. Na sredini je Zmagoslavni Kristus, ki je hkrati Kristus Sodnik. Upodobljen je frontalno, na prestolu, z odprtimi rokami, obdaja ga mandorla, ki jo nosijo štirje angeli. Ob njegovi glavi sta Sonce in Luna. Pod njim pokojniki vstajajo od mrtvih. Po tehtanju duš jih Kristus razvrsti bodisi na svojo desno stran, v nebesa, ali jih vrže v peklensko žrelo na svojo levo stran. Na arhivolti so v medaljonih upodobljeni zodiakalna znamenja, meseci in letni časi.
Osrednji prizor je urejen v simetrični kompoziciji, figure so stilizirane in tipizirane, v togih, strogo frontalnih ali profilnih držah. Učinkujejo ploskovito, njihova velikost je izbrana glede na pomembnost: kot največji je upodobljen Kristus, ki je tudi postavljen v središče. Njihova disproporcionalna telesa se prilagajajo arhitekturnemu okviru, ki je napolnjen do zadnjega kotička, čemur pravimo horror vacui, dobesedno »strah pred praznim prostorom«.
Samostan je bil ustanovljen leta 1136, kasneje je bil večkrat prezidan. Prvotni, še romanski križni hodnik z lesenim ostrešjem so obokali v prvi polovici 13. stoletja z gotskim križnorebrastim obokom. Na vzhodni stranici hodnika je ohranjena romanska bifora kapiteljske dvorane, namenjene zbiranju opata in menihov z namenom razporejanja dnevnih opravil.
Stiške rokopise krasijo predvsem iniciale, poudarjene črke na začetku besedila, poglavja ali odstavka, ki se po velikosti, obliki in okrasu ločijo od preostalega besedila. Za iniciale v stiških rokopisih je značilna kombinacija fantastične živalske motivike in ploskovitih vitičnih prepletov v omejeni barvni lestvici, kombinaciji zelene, modre, rdeče in oker.
Samostan je leta 1234 in ponovno leta 1249 ustanovil koroški vojvoda s soprogo za gospodarsko in politično utrditev svojega na novo pridobljenega ozemlja. V prehodnem romansko-gotskem slogu zgrajena cerkev je v precejšnji meri ohranila svojo prvotno podobo iz 13. stoletja, samostan pa so že v 16. stoletju začeli prezidavati. Posebna značilnost cistercijanskih cerkva so ravni zaključki kornega dela.
Kompleks Žičke kartuzije je obsegal dve »hiši«. V bolj odmaknjeni zgornji so se bratje menihi posvečali kontemplaciji ter prepisovanju rokopisnih knjig. V spodnji »hiši« pa so se bratje laiki ukvarjali z gospodarskimi posli. Cerkev spodnje »hiše« je pozneje prevzela funkcijo župnijske cerkve. Njen portal je še romansko polkrožno zaključen, nekateri kapiteli pa so že gotskih oblik. V luneti izklesana podoba jagnjeta s križem simbolizira Kristusa, ki se žrtvuje za človeštvo.
Cerkev predstavlja primer masivne gradnje v kombinaciji belega kamna in rdeče opeke. Zunanjščina je jasno razčlenjena z okni, lizenami in polstebri. Nad križiščem stoji osemkotni petnadstropni, v špico stopnjevani stolp iz 13. stoletja. Na zahodnem pročelju manjkata predvidena stolpa, ki ju niso nikoli postavili in ki bi še utrdila simbolno vlogo romanske cerkve kot zavetja pred zlom in skušnjavami oziroma kot božje trdnjave na zemlji. Tudi mogočna in mračna notranjščina je pregledno razčlenjena. V arkadah, bifornih oknih in oprogah banjastega oboka se ponavlja motiv polkrožnega loka. Kiparskega okrasa je malo, omejen je na okenske okvirje, kapitele in portal.
Stavba je zasnovana v jasnih, enostavnih razmerjih. Križiščni kvadrat, prostor, ki ga ustvarja presek vzdolžne in prečne ladje, je osnovna prostorska enota oziroma osnovni modul za celotno cerkev. To imenujemo vezani sistem. Tloris v obliki latinskega križa tvori pet vzdolžnih ladij in triladijski transept z veliko apsido, kornim obhodom in vencem žarkasto razvrščenih kapel, ki so romarjem nudile intimni prostor za čaščenje relikvij. Pod privzdignjenim vzhodnim delom je kripta z zakladnico in grobom zavetnika cerkve, sv. Saturnina, ki je bil prvi toulouški škof in mučenec.
Skrinjica povzema obliko triladijske bazilike. Krasijo jo prizori, povezani z zgodbo sv. Treh kraljev in Kristusovo zgodbo, ter vrste starozaveznih osebnosti pod trilistnimi arkadami spodaj in apostoli pod polkrožnimi arkadami zgoraj. Te sedeče figure so anatomsko pravilnejše, se že poskušajo ločiti od podlage, so bolj razgibane in imajo bolj individualizirane obraze, kot je sicer značilno za romansko kiparstvo.
Relikviarij je izdelal Nikolaj iz Verduna za kosti sv. Treh kraljev, ki so iz Konstantinopla pripotovale v Milano in jih je rimsko-nemški cesar po zavzetju Milana predal kölnskemu nadškofu. Relikvije so dvignile ugled mesta: Köln je postal eno najpomembnejših romarskih središč v Srednji Evropi, kamor so romali tudi iz slovenskih dežel.
Relikviarije so kot dragocene posode za hranjenje posmrtnih ostankov svetnikov ali celo samega Kristusa in z njimi povezanih predmetov uporabljali vsaj od 4. stoletja dalje. Posedovanje relikvij je cerkveni skupnosti prineslo prestiž in bogastvo, zato so si vneto prizadevali, da so jih pridobili in razkošno razkazovali.
| Preveri svoje znanje | Slovarček | Interaktivne naloge |
