Obdobje poznega srednjega veka je ključno zaznamoval razvoj mest in meščanstva, ki je z uspešno obrtno dejavnostjo in trgovino zavrtelo kolo gospodarskega razcveta. Obrtniki in trgovci so se združevali v cehe in si s tem zmanjšali tveganje za finančni neuspeh ter zagotovili nekaj več socialne varnosti. V mestih so stolnice s škofovskimi sedeži prevzele funkcijo novih verskih in kulturnih središč, ki so nadomestila podeželske samostane. Kot najpomembnejši prostori skupnosti so postale pomembni simboli mest. Ugled so si pridobile tudi univerze kot žarišča intelektualnega napredka, podrejenega filozofski disciplini sholastiki. Evropski dvori so postali zavetja viteške kulture, ki je temeljila na vrednotah, kot so čast, pogum in zvestoba. Segla je na področje pretežno ljubezenske poezije in literature, glasbe ter likovnih naročil dvornim umetnikom, viteški turnirji so postali del vsakdana. Štirinajsto stoletje je bilo posebej nemirno: zaznamovale so ga stoletna vojna med Francijo in Anglijo, velika shizma s papeži v Rimu in Avignonu ter črna smrt, velika epidemija kuge, ki je pokopala četrtino prebivalstva.
Začetek gotskega sloga postavljamo v Francijo, ko je po požaru vzhodnega romanskega kora cerkve sv. Dionizija pri Parizu opat Suger naročil njegovo obnovo v skladu s predstavo o svetlobi kot simbolnem razodetju Boga. Skeletna gradnja s šilastimi loki in križnorebrastim obokanjem je zaradi spremenjenega prenosa sile zmanjšala neposredno obremenitev stene, ki je lahko postala tanjša in bolj prevotljena. Vmesne prostore so zapolnili z velikimi slikanimi okni, ki so nadomestila stenske poslikave in skozi katera je v cerkveno notranjost prodirala svetloba ter ustvarjala občutek mističnosti. Poleg cerkvenega prostora je razsvetljevala tudi vernikovo dušo in jo vodila k spoznanju nebeške luči.
Mestne stolnice so množično rasle po celotni Evropi, še posebej intenzivno pa v mestih Francoskega kraljestva. Za gradnjo so bile zadolžene stavbarnice, velika gradbena združenja, v katerih je sodelovalo več gradbenikov, kamnosekov in drugih mojstrov, ki so bili pogosto tudi sorodstveno povezani. Obširne gradbene projekte so izvajali pod vodstvom stavbnega mojstra, izobraženega v matematiki, fiziki in statiki, ki je prispeval osnovni koncept in nadzoroval gradnjo. Zaradi odgovorne funkcije je iz anonimnega obrtniškega mojstra napredoval v spoštovanega člana skupnosti, ki si je med vsemi srednjeveškimi ustvarjalci pridobil najvišji položaj. V primerjavi z manjšimi samostanskimi cerkvami, ki so bile običajno hitro dokončane, je gradnjo mestnih stolnic pogosto zaustavljalo pomanjkanje finančnih sredstev, zato se je lahko zavlekla za več desetletij in celo stoletij.
Arhitekturni kiparski okras na zunanjščinah je zgoščen ob vhodnih portalih, ki so zasnovani podobno kot na romanskih cerkvah. V gotiki lunete nimajo več polkrožne, ampak šilasto obliko. Najbogateje so okrašeni portali zahodnih pročelij, kjer kompleksen ikonografski program poleg religioznih motivov vključuje tudi enciklopedične prizore. Polstebre romanskega ostenja so v gotiki zamenjale sohe-stebri, človeške figure, ki so na Kraljevskem portalu v Chartresu še ujete v vertikalno formo stebra, a se kasneje, na primer na prizorih Oznanjenja in Obiskovanja na portalu stolnice v Reimsu, iz nje postopoma osvobajajo. Sprva vzvišene, odmaknjene in poudarjeno dostojanstvene figure vse bolj zaznamujeta žanrskost in naturalizem, ki neposredno nagovarjata gledalca in delujeta na njegove čustva.
Slikana okna ali vitraji dopolnjujejo ter potrjujejo ikonografski program kiparskega okrasa. Razdeljena so v geometrične vzorce, spominjajo na orientalske preproge in dajejo vtis draguljastih poltransparentnih površin, ki pustijo svetlobi kot božji luči, da posije v notranjost cerkve. Nastanejo tako, da se kosi barvnega stekla, ki jih povezuje svinčena kontura, sestavijo v želeno podobo. Na steklene površine so mojstri le še doslikali temne konture dekorativnih vzorcev in dopolnili motive v smislu modeliranja figur, končano okno pa okrepili z železno mrežo.
Reimška stolnica stoji sredi mesta in je poleg cerkve sv. Dionizija pri Parizu, stolnice v središču Pariza in stolnice v Chartresu ena od štirih francoskih kraljevih katedral. V njej so po tradiciji kronali vse francoske kralje in jih prvič predstavili javnosti v vladarski vlogi. S tem je bila posvetna oblast vladarjev utemeljena kot posledica božje volje. Gradnjo stolnice so spremljale nenehne težave, saj je bila najprej prekinjena zaradi nemirov, nato so jo po velikem požaru leta 1481 stežka obnovili, na koncu pa je zmanjkalo denarja za dokončanje zahodnih stolpov.
Dvostolpno pročelje je geometrično razčlenjeno s šilastoločnimi motivi, slikanimi okni in kiparskim okrasom, trojnim portalom in rozetnim oknom v nadstropju. Zaradi skeletnega načina gradnje so potrebni zunanji oporniki in oporni loki, ki so razdrobljeni s številnimi stolpiči, fialami, prevotljenimi čeli in kiparskim okrasom.
Po zasnovi je stolnica v Reimsu triladijska bazilika s triladijsko prečno ladjo. V skladu z uveljavljeno tradicijo je zgrajena po principu vezanega sistema, a njen tloris ne povzema več izrazite oblike latinskega križa, saj se širša in krajša prečna ladja nadaljuje v kor z vencem kapel. Notranjščina je tako v primerjavi z romansko cerkvijo prostorsko bolj poenotena. Poudarjen je vzgon v višino. Notranjost je zaradi prevotljenih sten svetlejša. Členitev stene je tridelna: nad visokimi šilastoločnimi arkadami se v prevotljeni steni nahaja nizki in ozki hodnik ali triforij, sledi mu svetlobno nadstropje z velikimi okni. Prostor je križnorebrasto obokan.
Luneto s prizorom Zmagoslavnega Kristusa nosijo negibne figure starozaveznih kraljev in kraljic, odete v dekorativno nagubano draperijo, pod katero še ne slutimo realnih teles.
Že skoraj prostostoječe figure stojijo na konzolah pred steno ali stebri in se le s hrbtom rahlo prislanjajo nanje. Telesa figur so oblikovana bolj realistično, v pravilnejših proporcih kot v Chartresu, draperija je manj stilizirana, se mehkeje guba in bolj naravno pada ob telesu. Obrazi so individualizirani in že kažejo izraze čustvovanj in občutij. Figure z gestami komunicirajo med sabo, tvorijo narativne prizore.
Po slikanih oknih je še posebej slovela chartreška delavnica. V sredini okroglega okna ali rozete je podoba Marije z otrokom na prestolu. Spremljajo jo golobi Svetega duha in angeli, v lancetnih oknih spodaj so upodobljeni starozavezni Kristusovi predniki.
Med 11. in 13. stoletjem so evropska mesta ponovno oživela, zlasti nizozemska in italijanska so pridobila precejšnjo avtonomijo. Vodilne so bile Benetke, ki so zaradi živahne trgovine z vzhodnimi deželami gospodarsko, posledično pa tudi kulturno in umetnostno cvetele. Srednjeveška mesta so nastajala brez vnaprejšnjega celostnega načrtovanja, ulice so vijugale med stavbami, trgi so bili nepravilnih oblik. Trgovski in obrtniški lokali so bili po navadi urejeni kar v pritličjih zasebnih hiš. Zaradi varnosti so bila domala vsa mesta utrjena z obzidjem. Med večinoma lesenimi stanovanjskimi stavbami sta izstopali stolnica in mestna hiša, ki sta vsaka s svojim trgom predstavljali sakralno in profano središče mesta. Po vseh italijanskih mestih so gradili reprezentativne mestne hiše, kot sta Doževa palača v Benetkah ali Palača sinjorije v Firencah in prvič po antiki je profana arhitektura po izvedbi, videzu in pomenu dosegla sakralno.
Italijanske gotske cerkve se razlikujejo od francoskih. Stavbni volumni so jasni, pregledni in umirjeno pretehtani, tektonskost stene je ohranjena. Poleg gotskega križnorebrastega obokanja imajo cerkve lahko tudi odprto ostrešje. Zaradi tesnih trgovskih stikov italijanskih mest z Vzhodom se kaže tudi vpliv bizantinske tradicije, ki cerkve nad križiščnim kvadratom okrona s kupolo namesto s stolpom. Najbolj svojevrstno značilnost italijanske sakralne gotske arhitekture predstavlja campanile, samostojen, od cerkve ločeno postavljen zvonik.
Obstoječim kontemplativnim meniškim redovom sta se v poznem srednjem veku pridružila še dva pridigarska, uboštvena redova. Frančiškani in dominikanci, ki sta ju ustanovila sv. Frančišek Asiški in sv. Dominik, so se raje kot v odročne doline naseljevali v mesta. Zavezani idealom revščine, dobrodelnosti in ljubezni do vseh živih bitij so se posvečali dobrim delom, skrbi za bolne in umirajoče ter poučevanju in pridiganju, torej širjenju božje besede. Spodbujali so osebnejši stik z Bogom. Frančiškanske cerkve so nadaljevale skromnejšo cistercijansko tradicijo z ravno zaključenim korom in ji dodali težnjo po velikem, prostornem, enovitem ladijskem delu, ki omogoča pridiganje večjim skupinam vernikov. Stene, ki niso v celoti prevotljene, prostor umirjajo in nudijo površino za obsežne stenske slikarije. V prizorih, ki so postavljeni v dejanski prostor, včasih celo v naravno okolje, zaznamo večjo naklonjenost naturalističnemu upodabljanju: figure so voluminozne, anatomija je pravilnejša, gibanje je naravnejše. Komunikacija med protagonisti se jasno izraža skozi povedno obrazno mimiko in zgovorne geste rok. Ustvarjanje dramske napetosti gledalca vabi, da si zaželi se vživeti v zgodbo in jo ponotranjiti.
Kmalu po letu 1000 so okrašene relikviarije nadomestile oltarne podobe, ki so jih nameščali za cerkvenim oltarjem, da bi poskrbele za usmerjanje pozornosti vernikov pri čaščenju. Sprva so to bile preproste pravokotne plošče z veliko osrednjo figuro Kristusa ali Marije, obdano z vrstami manjših figur, svetnikov in svetopisemskih oseb, ki so nastale pod vplivom bizantinskega ikonskega slikarstva. Iz tabelnih oltarjev so se razvili večdelni oltarji, triptihi s tremi tablami ali poliptihi z večjim številom slikanih tabel.
Poleg doževih prostorov na vzhodni strani so se v palači nahajali tudi sodišče na zahodni strani ter prostori mestnega sveta na južni strani poslopja. Stavba ima tri nadstropja, od katerih je vsako višje od tistega pod njim. Pročelje v pritličju nosijo velike šilastoločne arkade s poudarjenimi kapiteli, zgornje arkade so za polovico ožje in okrašene s četverolisti v slogu beneške cvetne gotike. Steno z vzorcem iz belega in rožnatega marmorja z navdihom pri vzhodnjaški, bizantinski in islamski tradiciji, predirajo velika okna. Stavbo zaključuje friz z dekorativno oblikovanimi cinami. Velik poln stavbni blok je atektonsko postavljen na krhko dekorativno arkadno strukturo. Odprtost in razkošnost palače odraža samozavest Beneške republike, zavarovane z morjem.
Mogočen sklenjen kubus z zelo visokim stražnim stolpom ustvarja trdnjavski vtis. Groba rustika poudarja moč in varnost zidov. V nadstropjih je stena predrta z gotskimi biforami, stavbo na vrhu zaključuje mogočni konzolni venec s cinami.
Ko je stara romanska cerkev postala pretesna za vse številčnejše florentinsko prebivalstvo, so zgradili novo triladijsko cerkev, ki se zaključi v velikanskem koru s kupolo in tremi petosminskimi zaključki, v katerih je po pet pravokotno zaključenih kapel. Gradnjo cerkve so z Brunelleschijevo kupolo, ki je predstavljala velikanski inženirski podvig, zaključili šele v obdobju zgodnje renesanse ter s pročeljem v 19. stoletju. Stolnični kompleks obsega še campanile in baptisterij.
Notranjščina florentinske stolnice daje vtis poenotenega prostora, vertikalni vzpon je uravnotežen s horizontalnostjo. Strop je križnorebrasto obokan, glavno ladjo od stranskih ločujejo široke šilastoločne arkade, okna svetlobnega nadstropja so okrogla.
Glavna cerkev frančiškanskega reda je bila eno najpomembnejših evropskih verskih središč. Stavba je dvodelna: pod svetlo prostrano zgornjo cerkvijo je skromnejša spodnja cerkev za romarje, ki so poslušali pridige in častili sv. Frančiška, pokopanega v kripti pod njo.
Preprosta enoladijska cerkev z izstopajočo prečno ladjo in petdelnim apsidalnim zaključkom je križnorebrasto obokana. Notranjščino zaznamujejo uravnoteženost vertikal in horizontal ter jasnost in prostranost volumnov. Pri poslikavi notranjščine je sodelovalo več mojstrov, med njimi tudi mladi Giotto, ki naj bi v zadnjih letih 13. stoletja v zgornji cerkvi upodobil legendo sv. Frančiška.
Frančišek se z izrazom ponižne ljubezni in spoštovanja sklanja k pticam, jih vabi k sebi in jih blagoslavlja, medtem ko ga njegov spremljevalec opazuje z neodobravanjem. Svetnik ponuja svoj zgled za krščansko življenje v skromnosti, ponižnosti in ljubezni do slehernega živega bitja, ki naj ga posnemajo verniki.
Gradnjo in poslikavo zasebne kapele je naročil Enrico degli Scrovegni, da bi se odkupil za grehe svojega očeta, znanega bančnega oderuha. Celotno notranjščino majhne in preproste pravokotne banjasto obokane opečnate stavbe je s prizori iz Marijinega življenja, iz Kristusovega življenja in pasijona ter Poslednje sodbe poslikal Giotto. V spodnjem pasu so v tehniki grizaja upodobljene še personifikacije kreposti in pregreh, obok kapele pa ponazarja zvezdno nebo.
V poslikavah se kažejo ključne Giottove novosti, ki jih je vpeljal v italijansko slikarstvo: odpravil je zlato ozadje ter voluminozne figure, ki komunicirajo med seboj, prepričljivo umestil v tridimenzionalna prizorišča. Upodobitve iz profila in s hrbta, ki so bile dotlej pridržane le za negativne protagoniste, je uporabil tudi za svete osebe. Skrbno je upodabljal naravo, rastlinski in živalski svet ter naravne pojave.
Na prizoru Objokovanja so figure v nasprotju s srednjeveško tradicijo pomaknjene iz središča v levi spodnji kot kompozicije. Diagonala skalnate pečine vodi gledalčevo oko naravnost do bistva pripovedi, do Marijinega v bolečini spačenega obraza, ki se sklanja nad obličje mrtvega sina v svojem naročju. Marija Magdalena opazuje Kristusove rane na nogah, Janez Evangelist iz obupa širi roke, na nebu se je zbrala množica žalujočih angelov. Prizorišče je ozek odrski prostor, zamejen s skalnatim ozadjem in suhim drevesom, ki spominja na drevo spoznanja. Giotto pomenske perspektive ni več upošteval, angele na nebu je spretno upodobil v perspektivičnih skrajšavah, kar pripomore k realističnemu učinku celote. Prizori, ki se odvijajo v notranjščinah, kot je Marijino rojstvo, so postavljeni v perspektivično naslikane škatlaste prostore.
Vsaka stenska poslikava še ni freska. Tehnika prave freske (al fresco) zahteva nanos barve na svež oziroma vlažen apneni omet. Barvni pigmenti se vpijejo v površino in zvežejo z ometom, kar zagotavlja obstojnost. Pri nepravi freski (al secco) so barve nanešene na posušen omet, zato ostanejo na površini in se rade odluščijo. Najpogostejša je kombinacija obeh tehnik. Prava freska zahteva hitro slikanje brez napak in skrbno organizacijo delovnega procesa. Zidar namreč omeče le toliko stene, kolikor je freskant lahko poslika v enem dnevu, preden se omet dokončno posuši. Ta del imenujemo dnevnica (giornata).
Največji in najpomembnejši slikani oltar italijanske gotike je bil poslikan na obeh straneh in obdan z bogato rezljanim pozlačenim okvirjem s trikotnimi čeli in fialnimi zaključki. Stal je pod kupolo sienske stolnice in mogoče ga je bilo videti z vseh strani. V začetku 16. stoletja so ga odstranili ter ga v 18. stoletju razrezali na posamezne table. Ducciova Maestà je nadomestila starejšo ikono, ki naj bi Sienčanom pomagala premagati Florentince. Poudarjeno veličastna Marija z otrokom v naročju v frontalni postavitvi sedi na prestolu, ki ga obdajajo angeli in svetniki, med njimi so tudi štirje zavetniki Siene. Duccio je v nasprotju z Giottom še upošteval hierarhično perspektivo, saj sta Marija in mali Kristus očitno večja od preostalih oseb. Upodobiti ju je skušal voluminozna in v dejanskem prostoru, a še vedno pred bizantinsko zlatim ozadjem. Na hrbtni strani oltarja so bili upodobljeni prizori iz Kristusovega pasijona.
Za srednjeevropske dežele so bili značilnejši leseni rezljani krilni oltarji. Izdelali so jih v delavnicah, kjer je sodelovalo več mojstrov in pomočnikov. Vodilni mojster je zasnoval celoto in izdelal najbolj izpostavljene prizore, nato so posamezne dele izvedli specializirani rezbarji in zlatarji.
Glavni naročniki kiparskih del so v srednjeevropskih deželah prihajali iz vrst duhovščine in premožnih meščanov, zato so se bogati kiparski opremi cerkvenih notranjščin pridružili manjši kiparski izdelki za zasebno pobožnost. Navadno so stali na stranskih oltarjih ali ob slopih ter omogočali bolj neposreden stik med podobo in vernikom.
Stoletna vojna, ki je v 14. stoletju hudo prizadela večino francoskih pokrajin, je omajala kraljevo oblast, zato so nekateri vladarji za utrjevanje političnega ugleda še intenzivneje kot prej uporabljali umetnost v službi osebne in vladarske ikonografije. Poznosrednjeveški dvori so postali žarišča viteške kulture, ki je narekovala tudi opremo bivalnih prostorov. Stene so za zaščito pred mrazom in vlago, pa tudi kot dekoracijo, oblagali s tapiserijami, s čimer so obenem nadomestili stenske poslikave, ki jim severnoevropska klima ni naklonjena. Ker so bile tovrstne stenske preproge izjemno dragocene, so jih ob selitvah nosili s sabo z enega gradu na drugega. Izdelane so bile iz volne, ki so jo kombinirali s svilo in s srebrom in zlatom ovitimi svilenimi nitmi. Najpogosteje so bile izvezene z vzorci rastlinja in cvetja, pa tudi s prizori iz življenj svetnikov, iz antične zgodovine in mitologije.
Knjižno slikarstvo je cvetelo tudi v poznem srednjem veku. Priljubljeni so postali zlasti horariji, za zasebne, laične naročnike. To so bili molitveniki z molitvami za posamezne ure v dnevu od jutra do večera, ki jim je bil običajno dodan koledar verskih praznikov. S sijajnimi podobami okrašeni rokopisi so veljali za posebej dragoceno lastnino severnjaških aristokratov. Zaradi porasta laičnih naročil so se oblikovale nove mestne delavnice in ateljeji, ki niso več delovali v okviru samostanov ali stolničnih šol. Rokopise so izdelovali poklicni mojstri, ki so za svoje delo prejemali plačilo. Večina iluminacij tega časa je nastala v mednarodnem gotskem slogu, ki se je v drugi polovici 14. stoletja izoblikoval na francoskih dvorih na temelju domače gotske tradicije in italijanskih vplivov ter se prek dinastičnih povezav razširil po vsej Evropi. Vitke, elegantne figure so opravljene po zadnji dvorni modi, postavljene so v arhitekturne notranjščine ali pokrajine, zaznamovane z žanrskimi nadrobnostmi.
V Srednji Evropi je bil umetnostno najbolj dejaven dvor rimsko-nemškega cesarja v Pragi z mehkim slogom, varianto mednarodnega gotskega sloga. Za kipe v mehkem slogu so značilni močno izražena gotska S-linija teles, ki jo imenujemo tudi gotski kontrapost, drobne in lepo oblikovane roke ter majhna stopala, ki se lahko povsem skrijejo pod bogato nagubano draperijo. Ovalne obraze zaznamujejo visoka čela, velike oči, majhni ozki nosovi, polna mehka lica, drobne ustnice in okrogla bradica.
Na slovenskem Štajerskem sta prevladovali sorodstveno povezani družini Celjskih grofov in Ptujskih gospodov, ki sta bili pomembni naročnici gotskih gradov in gotskih cerkva. Na Gorenjskem je bil zaradi močnih in relativno samostojnih mest pomembnejši meščanski sloj, po gorenjskem in dolenjskem podeželju pa so postavili več podružničnih cerkva z značilno poslikavo oltarnega prostora, t. i. kranjskim prezbiterijem, ki simbolizira Nebeški Jeruzalem na zemlji. Z drugimi poslikavami so vernike svarili pred grešnim življenjem ter opominjali, da smo vsi minljivi.
Pravokotno oltarno skrinjo s prizorom Križanja obdajata ob straneh premični oltarni krili na tečajih. Po navadi je bil oltar zaprt, odprli so ga ob praznikih. Na zunanji strani kril so upodobljeni apostoli, na notranji, praznični strani pa prizori iz legende sv. Križa. Spodaj na predeli Kristus nosi križ, zgornji del krasi preplet usločenih lokov v obliki trilista z manjšim kipom vstalega Kristusa na vrhu.
Z motivom trpeče matere s truplom izmučenega sina v naročju, sta zgodbi Snemanja s križa in Objokovanja okleščeni na ključen in čustveno najbolj nabit trenutek. Obe sveti osebi sta grobo popačeni, Kristusovo telo je iznakaženo s strahotnimi ranami, iz katerih kipi gosta kri. S kontempliranjem ob nabožni podobi naj bi vernik čim bolj intenzivno podoživel njuno bolečino.
Serija šestih tapiserij, na katerih se vselej nahaja dama z enorogom, levom in drugim živalskim spremstvom, predstavlja pet čutov (tip, okus, voh, sluh, vid), šesta pa morda čut srca kot sedeža moralnosti in ljubezni. Na Alegoriji vida, ki je od vseh čutov z vidika srednjeveškega človeka najbolj poduhovljen, elegantno oblečena dama sedi sredi vrtička, v njenem naročju s sprednjima nogama sloni enorog in zre v njeno zrcalo. Skupini v trikotni kompoziciji se pridružuje lev, ki nosi prapor z grbom naročnikov, družine premožnih lyonskih pravnikov, celoto dopolnjuje še dekorativno ozadje »tisočerih cvetlic« na rdeči podlagi.
Horarij so za vojvodo Berryjskega, mlajšega brata francoskega kralja, izdelali bratje Herman, Jean in Pol Limburg. Koledarski del rokopisa obsega dvanajst celostranskih upodobitev mesecev v pokončnem pravokotniku s polkrožnim zaključkom. V luneti je sončni voz, ki potuje po nebu, pridružuje se mu aktualno zodiakalno znamenje. Spodaj se izmenjujejo prizori aristokratskega preživljanja vsakdana na eni strani in kmečkega dela na drugi strani. Ozadje izpolnjujejo krajine z upodobitvami vojvodovih gradov. Iluminatorji so pozornost posvetili najmanjšim podrobnostim, ki so jih želeli čim bolj realistično predstaviti.
Prizor z mesecem januarjem ponuja vpogled v aristokratsko praznovanje novega leta z obdarovanjem. Velikodušnega gostitelja Jeana de Berryja prepoznamo v modrem ogrinjalu na desni za bogato obloženo mizo. Pred vročino ognja iz kamina ga varuje zaščita, ki obkroža njegovo obličje kot svetniški sij. Na rdečem praporu zgoraj se nahajajo njegova heraldična znamenja, labodi in francoske lilije. Stene so obdane s tapiserijo s prizori iz trojanske vojne.
Z upodobitvijo meseca oktobra se znajdemo v Parizu. V ozadju stoji mogočna kraljeva Louvrska palača. Pred obzidjem se ob bregovih reke Sene sprehajajo meščani, medtem ko v ospredju kmeta z brano rahljata zemljo in sejeta žito. Oblikovanje prostora je prepričljivejše: prizori so razdeljeni v prostorske plane, figure se z oddaljenostjo od gledalca manjšajo. Palača očitno prevladuje nad podložniki, tudi figure kmetov, ki so upognjene od dela, so manjše in skromneje oblečene v primerjavi z večjimi, bogato opravljenimi, pokončno vzravnanimi aristokrati na prizoru januarske zabave.
Kip pripada srednjeevropskemu tipu Lepe Madone, kiparski upodobitvi celopostavne stoječe Marije z otrokom. Njen obraz je mil, njena usta so v rahlem nasmešku, izpostavljen je ljubeče čustven odnos med materjo in otrokom.
Prvotni romanski grad so v gotiki razširili z mogočnim večnadstropnim palacijem z reprezentativnimi bivalnimi prostori in drugimi poslopji ter ga na novo obzidali. V obdobju gotike je stanovanjska funkcija v primerjavi z obrambno postajala vedno bolj pomembna. Iz utrjenega prebivališča se je grad spreminjal v udobno in razkošno rezidenco.
Cerkev so postavili po zaobljubi štajerskih plemičev po srečni vrnitvi iz bitke v Bolgariji, v kateri so Turki porazili krščansko vojsko. Od vsega začetka je bila mišljena kot romarska cerkev, v kateri se lahko verniki v težkih trenutkih obračajo k Mariji kot tolažnici in priprošnjici pred Bogom. Gradbeni mojstri so prišli iz praške stavbarske delavnice pri dunajski stolnici. Zasnovali so triladijsko cerkev s tremi petosminskimi kornimi zaključki. Ladijski prostor je mogočen in dvoransko poenoten, čeprav ostaja osrednja ladja nekoliko višja in širša od stranskih. Stranski ladji sta križnorebrasto obokani, glavno ladjo pa krasi bolj dekorativno dvojnoparalelno obokanje, ki se nad oltarnim delom zaključi z zvezdastim obokom. Notranjščina je bogato kiparsko okrašena. Nad vhodnim delom stoji osmerokotni zvonik. V drugi polovici 15. stoletja so cerkev zaradi turških vpadov zaščitili z močnim obzidjem. Postala je t. i. taborska cerkev, ki se je v času nevarnosti lahko spremenila v utrdbo za okoliške prebivalce.
Relief se je prvotno nahajal v luneti nad glavnim vhodom. Med barokizacijo cerkve so ga vključili v novi glavni oltar in zamenjali glave figur, ki so bile poškodovane ob turških vpadih. Celopostavni stoječi Mariji z otrokom angeli pridržujejo plašč in s tem oblikujejo okrilje, pod katerim je našlo zavetje dvainosemdeset vernikov, predstavniki posvetnih stanov na levi in predstavniki duhovnih stanov na desni. Marija je s krono prikazana kot nebeška kraljica in kot mati vseh ljudi, zaščitnica, tolažnica in priprošnjica, ki milosrčno posreduje med verniki in Bogom. Velikost figur na reliefu še upošteva njihov pomen: Mariji in malemu Kristusu v naravni velikosti se pridružujejo manjši angeli in še manjše figure pod plaščem. Marijina elegantna postava sledi gotski S-liniji. Draperija njenega oblačila se mehko guba, obraz je lepotno idealiziran z nasmeškom, mandljastimi očmi, rdečimi lici, modno pričesko in žarečimi ustnicami. Ohranjena je prvotna polihromacija.
Mestna župnijska cerkev spada po zasnovi med dvoranske cerkve. Starejši korni del je še križnorebrasto obokan, v ladijskem delu pa štirje vitki osmerokotno obrezani stebri nosijo devet pol z zvezdastim obokom. Vernikom namenjen ladijski del je poudarjen z vtisom centralnega prostora, ki ga ustvarjajo enako široke in visoke ladje.
Zvezdasto obokan prezbiterij so v celoti poslikali po sistemu kranjskega prezbiterija. Na oboku se nahaja Zmagoslavni Kristus, obdan s simboli evangelistov in angeli. V poljih pod loki so upodobljeni prizori iz Marijinega življenja, na slavoločni steni v smeri izhoda je upodobljena Poslednja sodba. Na stenah se zvrsti dvanajst apostolov kot dvanajst podpornih stebrov Cerkve. Stoječi apostoli v naslikanih nišah so upodobljeni brez pravega obvladovanja perspektive in anatomije. Njihovi obrazi delujejo kot ekspresivne maske, draperija oblačil je shematizirana in trdo zalomljena. Podobno kot francoske stolnice z vitraji tudi slovenske podružnične cerkve s poslikavami kranjskega prezbiterija ponazarjajo Nebeški Jeruzalem na zemlji.
Na pročelju ob portalu se nahaja podoba s posebno moralnopoučno vsebino. V sredini je upodobljen stoječi Kristus Trpin z orodji svojega mučeništva. Okoli njega so razporejeni prizori različnih vsakdanjih opravil, s katerimi Kristusa ponovno mučimo, če jih opravljamo na Gospodov dan. Zato se jih mora vernik ob nedeljah vzdržati, če se želi izogniti pogubi, ki jo desno spodaj označuje peklensko žrelo.
Cerkev je bila ob koncu 15. stoletja v celoti poslikana s prizori iz Geneze in iz Kristusovega pasijona, z alegoričnimi upodobitvami mesecev, s Pohodom in poklonom svetih Treh kraljev ter predvsem z motivom Mrtvaškega plesa, ki se razprostira v spodnjem pasu južne stene.
Upodobljen je sprevod enajstih parov okostnjakov in predstavnikov človeške družbe različnih starosti in stanov, ki se približujejo odprtemu grobu, ob katerem sedi dvanajsti okostnjak. Prizor opozarja na minljivost vseh ljudi ne glede na družbeni položaj, na enakost pred smrtjo tako berača kot papeža.
| Preveri svoje znanje | Slovarček | Interaktivne naloge |
