Umetnost poznega baroka, rokokoja in neoklasicizma

Notranji prostori rokokojskih aristokratskih pariških palač so bili bolj svobodno razporejeni in oblikovani kot pri renesančnih in baročnih palačah. V primerjavi z razmeroma preprosto oblikovanimi zunanjščinami so bile notranjščine razkošno opremljene, še posebno glavne dvorane ali saloni, ki so bili prizorišče tedanjega pariškega družabnega življenja. Premožne in ambiciozne gostiteljice so kar tekmovale med sabo, katera bo privabila uglednejše goste za uglajeno pomenkovanje o vseh aktualnih, tudi umetnostnih zadevah. Princesin salon ima ovalni tloris, velika okna in zrcala. Stene so obdane z lesenim opažem in pozlačenim štukom. Barvno kombinacijo zlate, bele in svetlomodre dopolnjujejo slike na prehodu med stenami in stropom s prizori ljubezenskih dogodivščin antičnih bogov, v tem salonu je upodobljena zgodba o Psihe. Prevladujejo krivulje, okras palmet, rastlinskih vitic in školjke (fr. rocaille), po kateri je slog rokoko tudi dobil ime.

V bujni pokrajini vrsta modno in elegantno oblečenih ljubezenskih parov čaka, da se bodo vkrcali na ladjo. Odpeljala jih bo bodisi na otok Kitero, legendarni otok, na katerem naj bi se po svojem rojstvu izkrcala iz morske pene rojena Venera, bodisi se z otoka po ljubezenskem romanju vračajo domov. Na desni se nahaja z vrtnicami obrasel kip gole Venere, na levi ladjo igrivo preletavajo putti, mali goli dečki s krili, predstavniki boga ljubezni Erosa oziroma Amorja. Bolj kot zgodba je poudarjeno razpoloženje: sproščeno in radostno, a tudi zasanjano in melanholično, saj je človeška sreča minljiva. Barve so svetle, pastelne. Poleg zelenkastih in rjavkastih odtenkov je veliko svetlomodre in rožnate. Poteza slikarja je po Rubensovem vzoru sproščena, barva pomembnejša od risbe. S to sliko je Watteau uveljavil posebno zvrst žanrskega slikarstva, »elegantna zabava« (fête galante).

V parku se odvija navihana drama ljubezenskega trikotnika: gospod ziblje svojo damo, medtem ko ji drugi kuka pod krilo. Bohotna draperija daminega rožnatega oblačila je v sozvočju z bujno temnozelenim rastlinjem. Dama je v središču kompozicije: nahaja se na presečišču dveh diagonal oziroma v vrhu trikotnika, ki ga tvorijo tri figure. Poudarjena je tudi s svetlim oblačilom in z osvetljenostjo.

Romarska cerkev ima tloris v obliki latinskega križa, sestavljenega iz ovalov in krogov, vrisanega v pravokotnik. Romarski (t. i. Milostni) oltar stoji sredi cerkve. Arkade glavne ladje ter stene prečnih ladij in prezbiterija konkavno valovijo. Zaradi velikih oken in belih sten je notranjščina svetla, krasijo jo pilastri in tričetrtinski stebri iz pisanega štukmarmorja, svetlosive in pozlačene štukature rokokojskih oblik ter poslikave banjasto obokanih stropov. Kamnita zunanjščina je strožja, konveksno-konkavno razgibano je le pročelje z dvema stolpoma s čebulastima strehama.

Würzburški knezoškof iz družine Schönborn si je svojo velikansko rezidenco s parkom dal postaviti po navdihu versajske palače. Njegov dvorni arhitekt Balthasar Neumann je zasnoval glavno krilo s slavnostnim stopniščem in slavnostno dvorano za sprejemanje gostov, ki ga obdajata dve široki stranski krili s štirimi notranjimi dvorišči. Na zunanjščini v sredini stranic izstopajo oktogonalni oziroma ovalni paviljoni.
Beneški slikar Tiepolo je z iluzionističnimi poslikavami okrasil strop glavne dvorane in strop stopnišča. Stene stopnišča so bele in razčlenjene le s plitvimi pilastri, vsa pozornost velja stropni poslikavi. Ob robu štirih stranic so predstavljene personifikacije štirih kontinentov, obdane s svojimi spremstvi, ki jim vlada na stropu upodobljeni bog sonca Apolon v družbi drugih božanstev. Razgibane figure so z živahno, lahkotno potezo naslikane v ustreznih skrajšavah, prilagojene pogledu od spodaj navzgor. Večina figur je zbranih ob robu poslikave, na nebu jih je občutno manj, kot jih je bilo na starejših baročnih iluzionističnih stropnih poslikavah. Na zemeljskem delu so figure večje, bolj monumentalne in temnejše, figure na odprtem nebu so manjše, bolj bledih barv. Osvetlitev je enakomerna, barve so nekoliko hladnejše, kot je bilo značilno za beneško slikarstvo. Ob robu prevladujejo rjavkasti odtenki, prostrano nebo pa tvorijo rokokojsko pastelni rožnati, svetlomodri in svetlorumeni odtenki.

Veduta ponuja pogled na vzhodni del Benetk, z Doževo palačo in cerkvijo sv. Marka na levi ter Palladijevo cerkvijo sv. Jurija Večjega na desni strani. Večji del slike zavzemata morje in nebo, med njima se nahaja pas mesta. Horizontalno usmerjena kompozicija je umirjena, čeprav v zalivu pred trgom sv. Marka mrgoli beneških gondol, čolnov in ladij iz daljnih dežel, na obrežju pa domačini in tujci hitijo po svojih opravkih. Mehka sončna svetloba enakomerno osvetljuje celotni prizor, vsaka posamezna podrobnost je zelo natančno zabeležena. Veduta je kot stvaren in zvest posnetek določene pokrajine ali mesta podzvrst krajine.

S serijo šestih slik z naslovom Zakon po modi (Marriage à la Mode) je Hogarth predstavil v tedanji angleški družbi precej običajno dogovorjeno poroko med sinom obubožanega plemiča, ki je v zakon prinesel plemiški naziv, in hčerko bogatega trgovca, ki je prispevala finančna sredstva. Hogarthova satirična zgodba ima nesrečen konec, moralno sporočilo je jasno. Slike so služile kot predloga za serijo bakrorezov, s katero si je Hogarth obetal velik zaslužek.
Na prvi sliki iz serije očeta sklepata poročno pogodbo, medtem ko se bodoča zakonca drug za drugega ne zmenita. Prizor se odvija v diagonalno postavljenem škatlastem prostoru, ki deluje kot gledališki oder. Figure so po prizorišču razločno razpostavljene, njihove telesne drže in geste ter izrazi na obrazih jasno izražajo njihova čustva, zgodba je zlahka berljiva. Vrsta realistično naslikanih podrobnosti prizor dopolnjuje s simbolno vsebino, npr. drug na drugega priklenjena psa v levem kotu kot metafora za zakon, ki bo sklenjen.

Dvorec Dornava, ki ga je ok. leta 1700 dal postaviti grof Sauer, je leta 1737 kupil grof Attems, sledila je obsežna prezidava prvotnega dvorca. Po načrtih Jožefa Hueberja so stavbo povečali, ji dodali stranski krili, predelali pročelje in uredili park. Zunanjščina dvorca je obdana s plitvo rustiko, v nadstropjih jo členijo plitvi kolosalni pilastri. Osrednja os glavnega pročelja je poudarjena s tridelnim portalom, z balkonom in velikimi okni slavnostne dvorane ter s trikotnim čelom. Park je bil urejen v eni sami dolgi osi, ki se je začela z vhodnim drevoredom in ograjenim sprednjim vrtom ter se nadaljevala na drugi strani poslopja. Tam so notranjemu dvorišču sledili še livada z vodnjakom in kipi pritlikavcev ter antičnih modrecev, drevored in gozd.
Slavnostno dvorano je s stropno iluzionistično poslikavo okrasil Johann Caspar Waginger. Monumentalne figure v razvihranih bogatih draperijah so naslikane v prepričljivih skrajšavah. Na nebu je upodobljena Herkulova apoteoza, njegov sprejem na Olimpu. Pred mogočnim arhitekturnim okvirom so v medaljonih upodobljena štiri njegova junaška dejanja, v nišah personifikacije štirih kontinentov ter v vogalih putti z atributi štirih letnih časov.

Z darovi mnogih vernikov, ki so romali k Čudodelni Materi Božji, so po načrtih Jožefa Hofferja zgradili novo romarsko cerkev, popolno sožitje arhitekture, kiparstva in slikarstva v celostni umetnini. Njen izvirni tloris ima obliko enakokrakega štirilista, ki mu je pridan kvadratast prezbiterij. Tako ladja kot prezbiterij sta kupolasto obokana, stene konveksno-konkavno valovijo. Notranjščina je opremljena z razkošnimi pozlačenimi lesenimi rezljanimi oltarji. Oboke in strope je s prizori iz Marijinega življenja in njenega poveličanja iluzionistično poslikal Franc Jelovšek, ki se je morda izučil pri Giuliu Quagliu. Migotanje mnogih figur v svetlih in pastelnih barvah ustvarja lahkoten in prijeten vtis. Slikovita in razgibana je tudi zunanjščina, s stolpoma obdano pročelje je trikrat konkavno vzalovljeno.

Kip sv. Ane je bil kot eden od štirih prvotno del oltarja v cerkvi sv. Jožefa na Studencih, ki ni ohranjen. Mogočna figura v poudarjenem kontrapostu in s teatralično iztegnjeno levo roko zamaknjeno zre proti nebu. Odeta je v vihrajočo draperijo.