Druga svetovna vojna je predvsem v Evropi povzročila veliko razdejanje, grozodejstva holokavsta in nacističnih koncentracijskih taborišč, pa tudi globoke družbene rane. Vojna se je zaključila z atomskima bombama, ki so ju Američani odvrgli na japonski mesti Hirošimo in Nagasaki. Z namenom miroljubnega reševanja sporov med državami je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov s sedežem v New Yorku. Kljub temu je drugo polovico 20. stoletja zaznamovala hladna vojna med »prvim« (kapitalističnim liberalno-demokratičnim zahodnim) ter »drugim« (komunističnim vzhodnim) svetom z grožnjo vojaškega spopada z uporabo jedrskega orožja. Slovenija je postala samostojna republika v okviru nove države, socialistične Jugoslavije, ki je bila za kratek čas povezana s Sovjetsko zvezo, vendar je po sporu z njo postala soustanoviteljica gibanja neuvrščenih in postala ena vodilnih držav »tretjega« sveta.
Slikarji in kiparji so se na grozote druge svetovne vojne odzivali vsak na svoj način. Nekateri so jih zabeležili s pomočjo alegorije, drugi so se s svojimi izkušnjami soočili neposredno, spet tretji so se umaknili v svoj lastni svet ali pa se z upanjem zazrli v boljšo prihodnost. Modernistični likovni jezik je končno prevladal nad realističnim tudi v primerih večjih javnih naročil.
V obliki triptiha, tradicionalnega formata krščanske oltarne slike, je Bacon upodobil figure, ki spremljajo prizor Kristusove smrti. Razumel jih je kot furije ali erinje, antične podzemeljske boginje maščevanja, ki preganjajo in kaznujejo morilce in brezbožnike. Za Baconovo slikarstvo so značilne z virtuozno slikarsko potezo starih mojstrov naslikane izolirane, osamljene in agresivno izmaličene človeške figure, ki kot gmote mesa, kot »potencialna trupla«, nemo kričijo v rahlo nakazanih notranjščinah.
Ploskovite figure po vzoru Picassove Guernice in Baconovega slikarstva postajajo od desne proti levi vse bolj ekspresionistično deformirane. Nahajajo se v sploščenem prostoru iz dveh pravokotnih ploskev. Ena ploskev je peščene barve, barve kamna ali kosti, druga je rdeča kot barva krvi in žrtvovanja ali kot ozadje skrivnostnega obreda na stenah pompejanske vile, kar spomni na antično katastrofo. Desna figura s pričesko in oblačilom spominja na jonski steber. S serijo slik z motivom omizja je Pregelj izhajal iz lastne izkušnje nemškega in italijanskega vojnega ujetništva: »/…/ človek je v taboriščih sedel za mizo in razmišljal o svoji usodi, jaz sem si pa zadal nalogo slikati ljudi za mizo, ker ta skupina ljudi vedno predstavlja nekaj več /.../«. Obredno omizje spremlja človeka od slavja ob rojstvu do poroke in sedmine, spominja pa tudi na krščansko zadnjo večerjo. Pompejansko rdeč »banket« z okostjem mrtve ptice tako lahko interpretiramo kot zadnjo večerjo zahodne civilizacije, ki se s svetovnimi vojnami in jedrskim orožjem bliža svojemu koncu.
Abstraktna slika po vzorih sočasnega francoskega informel slikarstva s svojim naslovom v gledalcu vzbudi asociacije na drugo svetovno vojno.
Mušič je lastno izkušnjo dachauskega koncentracijskega taborišča začel upodabljati šele več desetletij po drugi svetovni vojni. Potlačen spomin na preživeto trpljenje so obudile nove vojne, zlasti korejska in vietnamska, z grozljivim spoznanjem, da Mušič in njegovi tovariši »niso bili poslednji«. V obsežni seriji slik je zabeležil gmote umirajočih človeških figur, ki se nahajajo v trenutku prehoda med življenjem in smrtjo. V skopi barvni lestvici zemeljskih tonov so poudarjene njihove glave z udrtimi lici, velikimi očmi in odprtimi usti.
Za slikarjevo t. i. belo obdobje je značilen motiv mlade, a vendarle nekako že ostarele »neveste«. Bela figura na belem ozadju je upodobljena ploskovito in deformirano, na »naiven« ali »otroški« način. Obdana je s predmeti, ki namigujejo na njeno spolno dozorevanje. Predmeti so bodisi naslikani bodisi na sliko vključeni kot elementi kolaža: kvačkani prtički, venci, ogrlice ali »poročni šopek« iz kamenčkov, položen na osramje.
Elegantno stilizirano žensko figuro tvori preigravanje konveksnih in konkavnih oblik po Moorovem vzoru. Figura je reducirana na torzo kot osrednji, bistveni del človeškega telesa, glava in udje so opuščeni. Poudarjene so prsi in osramje, druge podrobnosti so abstrahirane do skrajnosti.
Abstrahirana figura je izoblikovana s preigravanjem polnega volumna in praznin. Zavite, valovite linije prehajajo od izbočenih volumnov k vbočenim in jih povezujejo med sabo. Kip je nastal kot bronast delovni osnutek za marmorni spomenik pred stavbo organizacije UNESCO v Parizu. Tradicionalni motiv ženskega ležečega akta tu predstavlja »veliko mater« in nastopa kot simbol plodnosti, kot obljuba ponovne blaginje po razdejanju druge svetovne vojne.
Na leta 1955 ustanovljenem Grafičnem bienalu Ljubljana so svoje najnovejše grafične dosežke predstavljali umetniki z vsega sveta, iz zahodnih, vzhodnih in neuvrščenih držav. Z ljubljanskim bienalom se je Jugoslavija tudi na umetniškem področju uveljavila kot voditeljica gibanja neuvrščenih, slovenskim umetnikom pa je omogočil tesnejšo povezavo z zahodnoevropsko umetnostjo. Za predstavnike ljubljanske grafične šole je značilno eksperimentiranje z grafičnimi tehnikami. Na Bernikovih grafikah in slikah so po vzoru sočasnega francoskega informel slikarstva poudarjene predvsem snovnost, materialnost, objektnost umetnine.
Slovenski slikarji in kiparji so se sprva še izobraževali na akademiji v Zagrebu, leta 1945 pa je bila ustanovljena ljubljanska umetnostna akademija. Narodna galerija je bila ustanovljena leta 1918, leta 1948 pa Moderna galerija.
Evropo je bilo treba na pogorišču druge vojne ponovno izgraditi. Največ pozornosti je bila deležna stanovanjska arhitektura, gradili so večstanovanjske stavbe in stanovanjske soseske, celo nova mesta. Reprezentančni arhitekturno-urbanistični projekti so izražali nove politične ideale. Arhitekturni modernizem so marsikje razumeli kot simbol novega začetka.
Prostostoječo stanovanjsko enoto je Le Corbusier zasnoval kot temeljni element modernističnega »mesta v parku«. Obsega okoli štiristo stanovanj ter skupne prostore. Večja stanovanja segajo čez vso širino stavbe, imajo okna na obeh straneh, dvonadstropni dnevni prostor ter funkcionalno, posebej za ta stanovanjski blok oblikovano kuhinjo. V sedmem in osmem nadstropju stavbe ter na strehi se nahajajo skupni prostori za vse osnovne storitve (trgovine, restavracija, vrtec z bazenom, telovadnica, tekaška steza, majhen oder za kulturne prireditve), da bi bilo lahko življenje v stanovanjski enoti enako samozadostno kot potovanje s parnikom.
V primerjavi z deli iz medvojnega obdobja je zdaj Le Corbusier betonsko konstrukcijo pustil neometano. Piloti, ki nosijo stavbo, so masivnejši. Na ravni strehi se vrstijo skoraj kiparsko izoblikovani objekti. Pred stekleno steno postavljene balkonske lože notranjščino ščitijo pred neposrednimi močnimi sončnimi žarki. Sivino grobega betona popestrijo primarne barve, s katerimi so popleskane balkonske lože.
Stanovanjska soseska je zaključena urbanistična stanovanjska enota, ki se po navadi nahaja na obrobju mesta in je ločena od hitrega motornega prometa. Poleg stanovanjskih stavb obsega tudi zelene površine in vso za vsakdanje življenje potrebno infrastrukturo: trgovine, bančno poslovalnico, lekarno, športni park, vrtec, šolo, knjižnico.
Pri oblikovanju Bežigrajske soseske 7 (BS 7) so si arhitekti prizadevali ohraniti mestni značaj tako, da so okoli osrednje vzdolžne ploščadi stanovanjske bloke razporedili kot vzdolž tradicionalne mestne ulice.
Leta 1947 so se jugoslovanske državne oblasti odločile za gradnjo novega mesta, potem ko je Gorica po pariški mirovni konferenci pripadla Italiji. Na internem natečaju je zmagal Ravnikarjev načrt. Ravnikar, ki je bil Plečnikov učenec in sodelavec, izpopolnjeval pa se je tudi pri Le Corbusieru v Parizu, je mesto zasnoval v skladu z načeli modernističnega urbanizma. Glavna os mesta je t. i. magistrala, v smeri sever–jug potekajoča avenija, obdana z dvema drevoredoma platan. Ob magistrali naj bi v parku stale prosto razporejene javne stavbe ter trgovine. Na glavnem mestnem trgu ob magistrali bi se nahajale najpomembnejše kulturne in upravne stavbe. Mesto bi bilo s coniranjem razdeljeno na štiri dele, namenjene štirim mestnim funkcijam. Prometnice bi povezovale stanovanjske predele, rekreacijske površine ter industrijski predel. Ravnikarjev načrt ni bil docela uresničen.
Ravnikar se je kasneje spominjal: »Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje, je bilo rečeno. Vsi, od kmeta do najvišjih političnih mest, smo se te misli navdušeno oprijeli. Moderni urbanizem je tako za nas postal tudi orožje v nacionalnem in političnem boju. Toda naloga je z velike zvezne akcije začela razmeroma hitro drseti v vse bolj skromno kompetenčno merilo.«
Mestna hiša za novo mesto za finsko državno podjetje je zasnovana v skladu z demokratičnim pojmovanjem oblasti. Namesto mogočnega, monumentalnega stavbnega volumna je Aalto prostore mestne uprave razporedil okoli dvorišča, ki je nekoliko dvignjeno glede na ulično raven, vendar prosto dostopno po stopnicah. V nizki stavbi, ki dvorišče obdaja s treh strani, se nahajajo administrativni prostori, nasproti ji stoji prostostoječa knjižnica. Stavbe so povsem funkcionalno zasnovane, ravne stene so brez okrasja. Zunanjščina in notranjščina sta povezani z rabo istih naravnih materialov, opeke in lesa. Z njima so poudarjene teksture stenskih površin, ki učinkujejo dekorativno, predvsem pa so stavbe umeščene v naravno okolje.
Trg je monumentalno zasnovan, saj naj bi predstavljal reprezentančno politično in upravno središče države. Pred Ljudsko skupščino (danes stavba Državnega zbora Republike Slovenije) postavljena razsežna, nekoliko dvignjena ploščad s Spomenikom revolucije in s parom stolpnic naj bi simbolizirala zmago slovenskega naroda v drugi svetovni vojni. V stolpnicah naj bi domovali vladni in politični uradi, vendar so ju končno namenili vodilnima slovenskima gospodarskima ustanovama. Stolpnici imata v tlorisu obliko trikotnika s prirezanimi vogali. V njunih sredinah se nahaja funkcionalno jedro, po njunih obodih so nanizani pisarniški prostori. Obdani sta s fasado iz granitnih plošč, zaključujeta ju večnadstropni kapi, oblečeni v bakreno pločevino. Ob trgu so dodali veleblagovnico Maximarket ter kongresno in kulturno središče Cankarjev dom. Trg stoji na ostankih severnega obzidja rimske Emone, ki je označeno v tlaku, in na nekdanjem vrtu uršulinskega samostana.
Arhitekti v Združenih državah Amerike so s svojimi nebotičniki postavljali zgled za poslovne stolpnice po vsem svetu. New York, ki je bil v sredini 20. stoletja največje mesto sveta, je postal novo svetovno gospodarsko in finančno, pa tudi kulturno središče. Pariz je postopoma izgubil vodilno vlogo, ki jo je imel od sredine 17. stoletja dalje, slikarji in kiparji od vsepovsod so poslej zlasti pozorno spremljali dogajanje na newyorškem umetnostnem prizorišču.
Že pred koncem druge svetovne vojne so se v New Yorku s samostojnimi razstavami v zasebnih galerijah začeli uveljavljati slikarji, ki so jih likovni kritiki kasneje označili za abstraktne ekspresioniste. Njihove dolge serije slik velikega formata naj bi namigovale na prostranost ameriške narave, po vsej površini platna so enakomerno poslikane (all over) bodisi z velikimi barvnimi ploskvami bodisi z očitnimi potezami. Povsem abstraktne oblike naj bi bile izraz določenih posameznikovih čustev in občutij, slikarjevih odzivov na življenje v sodobnem vojnem in povojnem svetu.
Umetniki pop arta so se na sodobni kapitalistični svet odzvali tako, da so v visoko umetnost začeli vključevati motive in podobe iz popularne kulture ter vsakdanjega življenja v potrošniško usmerjeni družbi. Obstoječe podobe so po načelu readymade iztrgali prvotnemu kontekstu in jih reproducirali po vzoru industrijske, mehanične produkcije.
Pri ameriški modernistični umetnosti so se v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih navdihovali tudi slovenski umetniki. S svojimi kiparskimi objekti in slikami so raziskovali formalne značilnosti umetniških del. Abstraktne umetnine gledalca nagovarjajo ne s sporočilom, temveč s svojo materialnostjo.
Funkcionalno jedro s toaletnimi prostori, stopnišči in dvigali se nahaja v sredini stavbe, okoli njega poteka odprt delovni prostor, ki ga je mogoče v posamezne prostore pregraditi po potrebi. Jeklena konstrukcija je obdana s stekleno zaveso, okrašeno z vertikalnimi jeklenimi nosilci. Oblikovanje fasade izhaja iz osnovnega modula, ene okenske traveje, ki bi jo bilo mogoče potencialno multiplicirati v neskončnost. Stavbni volumen je poenoten, pritličje in atika ne izstopata očitno, sta le nakazana z motivom pilotov ter nekoliko drugačnim vzorcem oken. Stavba zaseda le četrtino zemljišča, pred njo je urejen majhen trg. V notranjščini so rabljeni dragi materiali, bron in marmor.
Ljubljanska Metalka je bila v primerjavi z Nebotičnikom namenjena trgovski in zlasti poslovni dejavnosti. Zasnovana in postavljena je bila po vzoru Miesove stolpnice. Na fasadi okna dopolnjujejo prefabricirane, montažne aluminijaste plošče.
Sliko si lahko ogledaš na spletni strani Yale University Art Gallery.
Rothkovi ležeči pravokotniki z mehko zaključenimi robovi, postavljeni drug nad drugega v pokončnem pravokotniku slike, naj bi gledalcu ponujali posebno kontemplativno izkušnjo. Velike zaplate čistih barv naj bi gledalca zaobjele in prevzele. Kot je dejal Rothko sam, »slika ni podoba izkušnje, temveč je izkušnja«. Ta tok abstraktnega ekspresionizma so likovni kritiki poimenovali slikarstvo barvnega polja.
Sliko si lahko ogledaš na spletni strani The Museum of Contemporary Art.
Pollock je platno položil na tla in nanj barvo nanašal s palicami in lopaticami, s tehniko kapljanja (drip painting). Poudarjena je slikarjeva poteza, njegova gesta, ki je izdelala preplet vijugastih potez. Kompozicija spominja na improviziranje v jazzu. Likovni kritiki so Pollockovo slikarstvo poimenovali z izrazom akcijsko slikarstvo: platno je le »prizorišče, na katerem umetnik deluje«, in to, kar je na platnu zabeleženo, »ni podoba, temveč dejanje«, sled nekega dejanja.
Vsak abstraktni ekspresionist je razvil samosvoj prepoznaven slog. Individualizem ameriških umetnikov naj bi dokazoval družbeno in politično svobodnost posameznika v zahodnih kapitalističnih liberalno demokratičnih družbah. Slikarstvo abstraktnega ekspresionizma so v okoliščinah hladne vojne s potujočimi razstavami intenzivno promovirali tako doma kot v tujini, zlasti v evropskih državah.
Eden najglasnejših podpornikov abstraktnega ekspresionizma je bil likovni kritik Clement Greenberg, ki je modernistično slikarstvo opredelil kot slikarstvo, ki »se odvrne od vsebine in se osredotoči na lastni medij«. Za modernističnega slikarja naj bi torej pomembnejša od vsebine ali sporočila bila slika kot taka: površina, pokrita z barvami.
Najprimernejši prostor za gledanje modernističnih slik je t.i. bela kocka, nevtralen galerijski prostor z gladkimi belimi stenami, po katerih so slike posamično razporejene. Med njimi je dovolj prostora, da se gledalec lahko z ritualom kontemplacije posveti vsaki posebej.
Sliko si lahko ogledaš na spletni strani The Museum of Modern Art.
Na dvaintridesetih slikah je z novimi sintetičnimi barvami, akrili, zabeleženo prav toliko različnih okusov juhe Campbell, kot jih je bilo tedaj naprodaj. Ko jih je Warhol prvič predstavil v galeriji, jih je razpostavil po policah, enako, kot so izdelki postavljeni v trgovinah. Za pop art je značilno precej nevtralno in ravnodušno predstavljanje produktov kapitalističnega sveta, niti slavljenje niti kritika.
Sliko si lahko ogledaš na spletni strani Smarthistory.
Warhol je za izhodišče slikarskega diptiha izbral uradno, promociji namenjeno fotografijo slavne hollywoodske filmske igralke. S tehniko sitotiska je fotografijo multipliciral po platnu. Na eni polovici diptiha je fotografijo dopolnil z močnimi ploskimi barvami, na drugi polovici pa je pustil, da podoba igralke skoraj popolnoma zbledi. Pri izdelovanju odtisov so Warholu pomagali pomočniki, nekoliko kasneje je svoj atelje celo poimenoval »Tovarna«.
Sitotisk je grafična tehnika ploskega tiska. Matrico se izdela tako, da grafik na fino sito iz svilene, sintetične ali kovinske mreže, napete na okvir, pritrdi šablono. Izrezana, naslikana ali s fotografskimi postopki izdelana šablona pusti odprte tiste dele sita, ki tvorijo podobo, preostale pa zapre. Grafik nato barvo potisne skozi odprto sito ročno s tiskačem ali v stroju. Podobo lahko natisne na različne podlage in na različno ukrivljene ploskve. Za isti odtis lahko uporabi več različnih šablon.
Večjo sliko si lahko ogledaš na spletni strani Tate.
Posamezne sličice iz stripov je Lichtenstein v povečanem merilu reproduciral na platnu. Pogosto je izbral prizore, v katerih moški junaki rešujejo svet, kot v tem primeru, ali pa se ženske doma cmerijo zaradi ljubezenskih težav.
S Svetlobnimi objekti (SO) iz novih, industrijskih materialov, iz barvnega pleksi stekla, ki ga od znotraj osvetljuje neonska svetloba, je izpostavljen kontrast med geometričnostjo štirikotnega okvirja in »naravno« zaobljenih form v sredini.
Racionalno načrtovana konstrukcija preproste geometrične oblike kot samostojen, avtonomen objekt vzpostavlja razmerje do galerijskega prostora in do gledalca.
Slika ne predstavlja ničesar, razen same sebe, slika je ona sama, z barvo prekrita ploskev.
Od šestdesetih let dalje je bila modernistična arhitektura lecorbusierovskih vil in miesovskih stolpnic deležna čedalje več pomislekov in kritik. Nekateri arhitekti so si prizadevali, da bi svoje stavbe čim bolje prilagodili okolju, v katerega so postavljene. Drugi so modernistični ideal funkcionalnosti in transparentnosti razvijali dalje. Postmodernisti so se od modernizma odvrnili k obujanju tradicionalne, klasične arhitekture.
V istem obdobju, obdobju študentskih demonstracij, delavskih stavk in protestov proti vietnamski vojni, so se uveljavili konceptualni umetniki. S poudarjanjem koncepta, idejne dimenzije umetnosti, so pogosto nastopali proti umetnostnemu trgu. V prizadevanju za »dematerializacijo« umetniškega dela kot objekta so opustili tradicionalna modernistična medija slikarstva in kiparstva. Navdahnjeni pri zgodovinskih avantgardah so začeli ustvarjati umetnost, ki je ne bi bilo mogoče prodajati v galerijah in razstavljati v muzejih. Zamisel je postala pomembnejša od izvedbe, umetniški proces važnejši od proizvoda. Izpostavljali so obiskovalčevo izkušnjo ali pa politično problematiko. Performanse in land art projekte so po navadi dokumentirali s fotografijami in filmskimi ali videoposnetki. Nekateri umetniki so si želeli mejo med umetnostjo in realnim svetom čim bolj zabrisati ter umetnost zliti z vsakdanjim življenjem.
Kopališče z dvema bazenoma, slačilnicami in kavarno je urejeno pod cesto, da pogled na morje ni zakrit. Posegi z betonskimi stenami v skalnat teren so minimalni. Stavba ne izstopa kot samozadostni objekt, temveč je premišljeno umeščena v dano okolje in povezana z njim.
Povsem razkrit ni le lahkotni jekleno-stekleni skelet stavbe, temveč tudi napeljave, ki stavbo oskrbujejo. Nahajajo se na obodu stavbe, da ostane notranjščina čim bolj odprta in maksimalno fleksibilna. Napeljave na zunanjščini so jasno označene z barvami: prezračevalniki so modri in beli, vodovodne cevi so zelene, električna napeljava je rumena, tekoče stopnice in dvigala so rdeči. Pred stavbo je urejen trg. Kulturno središče s knjižnico, inštitutom za glasbene in akustične raziskave in predvsem z Narodnim muzejem moderne umetnosti so zgradili z namenom revitalizacije degradirane mestne četrti.
Trg za italijansko skupnost ima v tlorisu obliko kroga. Ozadje vodnjaka v obliki Italije tvori pet koncentričnih stebrišč s klasičnimi stebrnimi redi, s paladijevskim motivom in motivom slavoloka. V nasprotju z belimi ometanimi stenami ali sivim grobim betonom Le Corbusierovih stavb na trgu prevladujejo močne barve. Namesto jasnih linij in volumnov je poudarjeno plastenje ploskev.
Weiner je izdal knjižico s štiriindvajsetimi »izjavami«, ki so pravzaprav navodila oziroma predlogi za izdelavo umetniških del. Umetnina je že sama izjava, umetnikova zamisel, ki je lahko realizirana, nikakor pa to ni nujno. Realizira jo lahko umetnik sam ali pa kdor koli drug. Umetnina torej ni kvadrat, ki ga izriše odstranitev ometa s stene, temveč sama ideja »odstranitve ometa s stene v velikosti 36 krat 36 palcev«.
Sliko si lahko ogledaš na spletni strani galerije Guggenheim
Obiskovalec vstopi v ozek hodnik, ki ga ustvarjata dve steni in ki je osvetljen od zgoraj. V zelo tesnem prostoru pod zelo močno neonsko lučjo začuti fizično nelagodje, kar ga privede do tega, da se zave svojega lastnega telesa in pozornost usmeri na lastni zaznavni proces. Umetnine v tem primeru ne tvori hodnik, ki ga je postavil umetnik, temveč obiskovalčevo zaznavanje samega sebe.
Instalacija je medij sodobne vizualne umetnosti, ki se je začel uveljavljati v sedemdesetih letih. Umetnik vzpostavi prizorišče ali prostorsko situacijo, v katero obiskovalec galerije vstopi in jo izkusi ne le z vidom, temveč z uporabo tudi drugih čutov ter z gibanjem. S svojo izkušnjo umetnino dopolni oziroma jo sploh realizira, udejanji.
V performansu za video Rosler drugega za drugim, po abecednem redu, jemlje v roke različne kuhinjske pripomočke in demonstrira njihovo uporabo. Ta parodija formata televizijskih kuharskih oddaj je eno ključnih del feministične umetnosti. Med performansom namreč njene izgovorjene besede in geste postajajo vse bolj agresivne, kot da vse bolj bruha na dan zagrenjenost in zafrustriranost ženske, ki jo družbena pričakovanja omejujejo na vlogo gospodinje, žene in matere.
Simone de Beauvoir je v knjigi Drugi spol ugotovila: »ženska se ne rodi, ženska to postane«. Feministične umetnice so kritično preučevale stereotipne predstave, s pomočjo katerih se posamezniki priučimo s strani družbe predpisanim vlogam. Feministične umetnice so se osredotočale na predstave o ženski kot zgolj materi in gospodinji oziroma spolni partnerki moškega, s tem pa so ponudile zgled drugim umetnikom za preučevanje položaja tudi drugih marginaliziranih družbenih skupin.
V tem obdobju so umetnostne zgodovinarke začele odkrivati slikarke in kiparke, ki so bile pozabljene. Judy Chicago jim je skupaj s številnimi sodelavkami pripravila pogrinjke za slavnostno večerjo. Po mizi trikotne oblike so razporedile izvezene prtičke in keramične krožnike z vulvami za 39 povabljenk, na keramičnih tleh pa zapisale še 999 imen likovnih umetnic, pesnic, pisateljic in drugih pomembnih ženskih osebnosti iz preteklosti. Namenoma so uporabile umetnoobrtne tehnike (keramika, vezenina), ki so v nasprotju s slikarstvom in kiparstvom tradicionalno veljale za žensko domeno.
V performansih iz serije Ritmov je umetnica za svoj material uporabila svoje lastno telo in jih zato označujemo tudi z izrazom body art. Pred občinstvom je preizkušala meje svojega telesa: kričala je, dokler ni ostala brez glasu, ali plesala, dokler se ni sesedla.
V izvedbo Ritma 0 je vključila tudi obiskovalce galerije. Na razpolago so imeli različne predmete, ki so jih na umetnici, ki je samo nepremično stala, lahko poljubno uporabili. S tem je preučevala mejo med sabo, pasivnim objektom, in obiskovalci, aktivnimi subjekti. Njihove geste so bile sprva obzirne, sčasoma pa so postajale vse bolj nasilne. V nekem trenutku ji je nekdo ob glavo prislonil pištolo, nekdo drug pa mu jo vzel iz rok. Performans je odprl vprašanje, kako se bodo obiskovalci odzvali na popolno svobodo, ki jim je bila dana, kje si bodo v razmerju do drugega postavili mejo, ali si jo sploh bodo.
"Navodila.
Na mizi je 72 predmetov, ki jih na meni lahko uporabite, kakor želite.
Performans.
Jaz sem objekt.
V tem obdobju prevzemam polno odgovornost.
Trajanje: 6 ur (20.00–02.00)"
Performans je živa predstava, ki je lahko izvedena za občinstvo ali za kamero. Tvori jo lahko neka povsem minimalna gesta ali pa kompleksno, teatralično dogajanje. Izvedena je lahko enkrat ali večkrat, po scenariju ali pa spontano. Za razliko od gledališča s scenarijem, režiserjem in igralci v performansu umetnik vse te naloge opravi sam. Pri izvedbi obsežnejših performansov mu pomagajo prijatelji in kolegi. Lahko pa se v performansu osredotoči predvsem na svoje lastno telo, to vrsto performansa imenujemo body art.
Beuys je iz Nemčije z letalom prispel v New York. Z letališča so ga ovitega v odejo iz filca v galerijo prepeljali v reševalnem vozilu (da ne bi stopil na ameriška tla). Tri dni je osem ur preživel v galeriji skupaj s kojotom, sveto živaljo severnoameriških Indijancev. Ovit v debelo odejo, s palico v roki je stal ali ležal na slami ter si prizadeval vzpostaviti stik s kojotom, da bi kot umetnik šaman pozdravil to travmatično rano ameriške zgodovine in družbe. Po treh dneh se je na enak način vrnil v Nemčijo.
S fotografijo je dokumentiran umetnikov minimalni poseg: napel je vrvico in z njo upognil žito na polju. Prizadeval si je ustvariti oseben in neposreden, telesen stik z naravnim okoljem, sebe in svoje delo harmonično vključiti v prostor narave.
Člani skupine OHO so se na predzadnji dan leta v parku ob Kongresnem trgu postavili tako, da so dobesedno izvedli ime najvišje slovenske gore, in to živo skulpturo kot novoletno darilo ponudili prebivalcem Ljubljane. Umetnost so tako iz galerije prenesli v javni prostor, v prizadevanju, da bi jo povezali z vsakdanjim mestnim življenjem.
| Preveri svoje znanje | Slovarček | Interaktivne naloge |
